Varno skrita med posavskimi hribi, kjer se Zasavje stika s Savinjsko dolino in pogledi sežejo prek valovitega hribovja do Snežnika in Alp, leži Rajska dolina. Od kod je dobila ime, ne ve pravzaprav nihče zares povedati, le to, da se tod nalezljivo širijo dobra energija, veselje in nasmehi. To bo potrdil vsak, ki ga boste srečali v Rajski, kakor dolini pravijo domačini. Hrastničani in Dolani jo dobro poznajo in ob vsaki večji količini zapadlega snega že pogledujejo tja gor proti Kalu, svojemu hišnemu hribu z mislijo, ali se v Rajski kaj dogaja. Tam je namreč vse od 80. let prejšnjega stoletja malo lokalno smučišče, eno mnogih, ki je v prejšnjem sistemu rojevalo zmagovalce in zmagovalke, ki je skrbelo za zdravo telo in duha delavstva, njegovo sprostitev in zadovoljstvo. Od takrat do danes se je spremenilo marsikaj in številna majhna smučišča so se zaprla. Toda Rajska dolina je, verjetno prav zaradi pozitivne energije, ki se usede na dno doline in ne uide več iz nje, močne povezanosti in vztrajnosti domačinov, ki jih je izklesala tradicija rudarstva, preživela in živi tudi v novodobnih časih, ko štejejo le presežki in bleščavost. »Ko pa je v Rajski rajsko,« povedo domačini. Tam prijatelj sreča prijatelja, sosed soseda, kamerat kamerata, kot so si v rudniških krajih pravili delavski tovariši in prijatelji, sošolec sošolca. Le redki se med seboj ne poznajo. Telefoni ostanejo zapečateni v žepih, najsodobnejše brezžične povezave tja ne sežejo, zato pa se naokoli širita smeh in dobra volja.
Rajska sezona
Za slednjo zna prav dobro poskrbeti 75-letni vodja obratovanja Maks Laznik, ki je že 30 let vpet v delo na smučišču in eden od motorjev Rajske doline. Najdemo ga pri prodajnem okencu za smučarske vozovnice, kjer prav vsakemu nameni lepo besedo in pripomni kakšno hudomušno. »Zdaj, ko je posijalo sonce, je vozovnica nekoliko dražja,« se pošali z gospodom na drugi strani okenca, ki sprva vzame njegove besede še kar resno. Toda Maks hitro pripomni: »Ne, ne, samo šala je bila. Petnajst evrov je odrasla vozovnica, otroška pa deset. Na planinskem domu na Kalu imate danes zastonj krompirček, samo vozovnico jim pokažite, v Hrastniku pa 20 odstotkov ceneje bazen in savno. Velja vam ves teden.«
Tako se smučišče, sosednji planinski dom in Kulturno-rekreacijski center Hrastnik, ki upravlja bazen, povezujejo med seboj in zadovoljni so vsi, tako uporabniki kot ponudniki.
Zdi se, da se vsakih nekaj minut nekdo pojavi pred okencem z namenom, da bi kupil smučarsko vozovnico, nekateri se tudi včlanijo v Smučarsko društvo Hrastnik, ki upravlja smučišče.
»Kakih 70 vozovnic smo danes že prodali,« zadovoljno reče Maks, pa ura ni niti ena popoldne in nepomembno ni niti to, da je prvi dan obratovanja smučišča v sezoni. Toda take številke v Rajski dolini niso nobeno presenečenje. Leta 2023, ko je bilo v tem delu Posavskega hribovja res veliko snega, zaradi svetovnega prvenstva v Planici pa šolske počitnice prestavljene, je bila sezona za smučarsko društvo rajska. Vsak dan je tam smučalo tudi več kot sto ljudi, veliko kajpada otrok, vreme je bilo lepo in tisto je bila njihova najboljša sezona sploh.
»Vsi, ki smo vpleteni v delo na smučišču, smo takrat odpovedali dopust, ker je bilo največ snega prav med počitnicami. Druge izbire tako ali tako nismo imeli. Namesto da bi smučali na kakem večjem smučišču, smo imeli tu fantastične pogoje, in to za četrtino cene kot tam,« je spregovoril predsednik društva Uroš Jazbec.
Izbire tisti, ki pišejo to neverjetno zgodbo malega smučišča v času, ko povsod kronično primanjkuje snega na nižjih nadmorskih višinah, finančnih sredstev za delovanje in predvsem ljudi, ki bi bili pripravljeni kaj prostovoljno narediti, res niso imeli. »Pri nas stvari delujejo tako: ko smučišče obratuje, potem smo vsi v Rajski dolini, saj nas ni toliko, da bi se lahko menjavali pri delu. Zato ko pade sneg, si vse konce tedna rezerviramo za smučišče,« je dodal Uroš Jazbec.
Rudnik in otroci
Marsikje so se mala smučišča zaprla iz različnih razlogov, naj je bilo to pomanjkanje snega, nerentabilnost, pomanjkanje kadra, Rajska dolina pa vsemu temu kljubuje. Razloge, kako ji uspeva, je treba iskati predvsem v ljudeh, ki verjamejo, da je treba delati v dobro skupnosti. Toda tako je bilo v Rajski dolini od nekdaj in izhaja še iz časa, ko je Rudnik Trbovlje-Hrastnik leta 1983 vzpostavil smučišče in potem bedel nad njim. »V Hrastniku je bilo veliko športnikov in dobrih telovadcev in potem je rudnik prišel na idejo, da bi postavil smučišče. Tudi lega je bila dobra. Z veliko udarniškega dela se je smučišče zgradilo, pomagali so tudi domačini, saj je bilo treba posekati gozd, populiti korenine … « se spominja Maks Laznik.
»Rudnik je pokrival tudi vse stroške, od elektrike do ogrevanja, tudi orodje, ki smo ga potrebovali,« pripoveduje Maks Laznik, ki je delal v rudniku kot vzdrževalec. »Kadar je bil sneg, smo bili med tednom odprti od poldneva do štirih popoldne, tudi če je smučalo le pet ljudi.«
Toda še posebno živahno je bilo v Rajski dolini, ko so tam potekale šole v naravi in je bilo smučišče polno osnovnošolcev. Otroci so tako ali tako od nekdaj srce Rajske doline, če za koga, je vredno delati zanje, se razneži Maks, ko razlaga dalje.
»Otroci so spali kar v stari šoli, ki je tu blizu, tam je bila včasih štiriletka. Spali so na slami, jedli v lovski koči, smučali pa tu. Krajša vlečnica je bila še pri planinskem domu, ki pa takrat še ni bil tako velik kot zdaj, šele kasneje so ga povečali. Tudi to je financiral rudnik. Med počitnicami nisi dobil tam proste sobe, saj so hrastniške družine hodile za ves teden na Kal.«
Toda časi so se začeli spreminjati, sožitje med rudnikom in smučiščem se je pretrgalo. Le še težak rudniški telefon kot živi artefakt tistega časa ostaja obešen na steni ter povezuje povratno in spodnjo postajo smučišča. Ko sodobne naprave odpovejo in najhitrejše 5G-povezave ne delujejo, rudniški telefon ostaja neprekinjena vez med člani hrastniškega smučarskega društva, tako kot je bil nekoč med kamerati rudarji pod zemljo. Glasno cingljanje se razširi po prostoru, ko nadzornik smučišča in strojnik vlečnice Brane Tuhtar na povratni postaji pokliče Maksa, naj ustavi žičnico, saj se je nekomu zataknil nahrbtnik. Po 20 letih se je prvič zgodilo, da ta konec tedna zaradi bolezni na povratni postaji ni bilo še enega nepogrešljivega člena Rajske doline, Bojana Zupančiča. Tako kot Maks je tudi on motor smučišča in gonilna sila vzdrževanja vlečnice.
»Ta telefon nikoli ne odpove,« poudari Maks, ko odloži težko slušalko. »Nima številčnice, le ročko enkrat, dvakrat zavrtite.«
Srčni ljudje
Na pragu tisočletja je bila tudi Rajska dolina prepuščena prostemu trgu in kapitalizem bi jo lahko požrl, če ne bi bilo srčnih ljudi. Uroš Jazbec se spominja, kako se je nekega dne leta 2017 sprehajal po Kalu, zrl v obsijano kuliso Rajske doline in vprašal tasta, ki je nadzornik smučišča, zakaj to ne obratuje. Dobil je enostaven odgovor: ker ni dovolj ljudi. To je bil trenutek, ko se je Jazbec zamislil, toda potem stopil v akcijo in oblikovalo se je novo jedro smučarskega društva, ki deluje medgeneracijsko in povezovalno.
»Imeli smo voljo, energijo in smo rekli, stopimo skupaj. Toda šele potem smo zares videli, kakšne težave smo si nakopali, raznorazne dosmrtne funkcije,« se zasmeje Uroš Jazbec in začne naštevati. »Problem so financiranje, dokumentacija, vsa dovoljenja, usposabljanja, dobiti reševalce … Brez starejše generacije, naših predhodnikov, ki poskrbi tudi za vzdrževanja in kakšna popravila, bi lahko pozabili na Rajsko dolino, kajti mi smo čez teden v službah, smučišče pa je treba takrat pripraviti, če ga želimo za konec tedna odpreti. Treba je poteptati progo, postaviti znake, zaščitne mreže, blazine. Mesečno je treba pisati poročila in vse to naredijo starejši. Mi pa poskrbimo za birokratske zadeve, prijavljamo se na razpise, državne in občinske, iščemo donatorje in druga finančna sredstva. Tudi brez pomoči podjetij danes ne gre. Nekaj pokrijemo iz prodanih vozovnic, nekaj od prodaje pijače. Dopolnjujemo se in zavedamo, da drug brez drugega ne moremo.«
»Vsi smo kamerati, tako si rečemo v Zasavju, sicer smučišče ne bi več delovalo. Delamo zato, da se smučišče obdrži,« dodaja Maks Laznik. »Ko je bila leta 2023 sanjska sezona in sem sredi smučišča zagledal kakih 20 otrok, sem poklical predsednika in podpredsednika društva, naj prideta pogledat skozi okno. Če se izplača za kaj delati, se za to, da lahko otroci smučajo, sem jima dejal. Veste, kako je danes? Tisti, ki ima denar, si lahko res privošči vse in smuča kjer koli. Toda pri nas lahko smuča prav vsak otrok. Se je že zgodilo, da je prišel kak otrok, ko so imeli šolski športni dan, do okenca in prešteval drobiž za vozovnico, pa sem mu pomolil v roke sindikalno, ki je zastonj. Drobiž pa naj raje porabi za čaj in čokolado, sem mu dejal.«
V Rajski dolini še vedno prihajajo pomagat tudi domačini, udarniško kot nekoč, ne le upokojeni, tudi mladi. Možakar, ki tepta progo, si vzame dopust, da potepta progo. Sidra podajata mlada fanta, ki morata prav tako imeti ustrezno znanje za delo na smučišču. Ko se je pokvarila peč in so poklicali mojstra za popravilo, je ta na koncu odvrnil: če vi delate udarniško, bom pa še jaz. »Še vedno najdeš take ljudi, da. Če si lokalpatriot, potem moraš nekaj dati za tisto skupnost,« nekoliko zamišljeno odvrne Maks Laznik. Nato pa v svojem hudomušnem slogu pribije: »Mi smo dokaz, da je vse mogoče. Ker je pomembna prava miselnost. Red in disciplina naša je vrlina. Tako delujemo, da.«
Prihodnost
Želje za prihodnost so smele, a tudi realne. Že naslednjo sezono bodo v Rajski dolini postavili nizkovrvno vlečnico za najmlajše, saj bi radi vzgojili novo generacijo smučarjev, kajti samo novi smučarji pomenijo, da bo smučišče živelo dalje. »Vizija društva je, da se lokalna smučišča spodbuja, vlaga vanje, išče donatorje, da naučimo otroke smučati. Na velikih smučiščih je to nemogoče, ker je finančno nevzdržno. Veliko hrastniških otrok se je naučilo smučati prav tu,« odvrne Uroš Jazbec.
»Sanjsko bi bilo, če bi imeli zasneževanje in razsvetljavo za nočno smuko,« pripomni Maks Laznik. »Potem bi bila lahko sezona dolga tudi dva meseca. Projekt je že narejen, kajti lega smučišča je tako dobra, da se sneg zlepa ne stali. Nekoč je bil tu tudi Tone Vogrinec, in ko je videl to strmino, je dejal, da bi bila proga primerna celo za slalomsko tekmo FIS, če bi jo le nekoliko podaljšali.«
Govor je seveda o glavni progi, toda v Rajski dolini je še ena, položnejša, pravijo ji turistična. »Ta imena smo podedovali še iz časov delovanja rudnika. Verjetno so se knapi, ki so bili taki žilavi možaki, malo šalili, da tisti, ki ne znajo smučati, lahko gredo po turistični,« je dejal Martin Šinkovc, nadzornik smučišča.
Ko se je sobota začela počasi prevešati proti poznemu popoldnevu, je postajalo vse bolj jasno, ali bo smučišče delovalo tudi naslednji dan ali ne, je snega še dovolj za en dan smuke ali ne. V Rajski dolini fiksnega urnika delovanja pač ne more biti.
»Mi smo šele v petek objavili na facebooku, da morda obratujemo, v soboto, nekaj čez deveto zjutraj, ko se je obratovanje že začelo, pa smo ga potrdili. Ker je v petek celo deževalo. Toda ljudje nestrpno pričakujejo, da se smučišče odpre, in nas tudi pokličejo. Glas se nato hitro širi in do poldneva je bilo tu že polno ljudi. Imamo pa v Hrastniku, kjer zavije cesta na Kal, tudi oglaševalno tablo, kjer piše, ali smo odprti ali ne,« pojasnjuje Uroš Jazbec.
Ko se smučišče zapre, se vsa ekipa še enkrat usede skupaj in dogovori za naslednji dan. Če vidijo, da razmere ne bodo prave, pospravijo progo, sicer uredijo vse potrebno, da bo naslednji dan enako rajsko kot prejšnji. V lonec vržejo klobaso, brez katere se ne konča nobena delovna akcija, kajti nihče ne ve gotovo, ali bo morda to edini dan v sezoni, ko je Rajska dolina obratovala. Ali pa bo smučarska sezona ponovno rajsko dobra.
