Yugo logo je zbirka skoraj 700 logotipov podjetij in organizacij iz nekdanje Jugoslavije. Nad njo bedi beograjski oblikovalec in fotograf Ognjen Ranković. Del zbirke grafičnih mojstrovin je zdaj na ogled v Trstu. Na 18 razstavah je potovala že po vseh državah nekdanje Juge, le v Sloveniji si je še nismo imeli priložnosti ogledati in obujati spominov ob grafičnih rešitvah, kot so Borosana, olimpijske igre v Sarajevu, Startas, Cockta, Yassa, TAM, Lero, Tomos in številne druge.
Delala za stroko, na koncu očarala širšo javnost
Ognjenu Rankoviću, ki je rojen tik pred razpadom Jugoslavije, se je zamisel utrnila, ko je v Beogradu fotografiral modernistično arhitekturo, s pročelij pa so se luščili simboli podjetij, ki jih danes ni več. Želel jih je rešiti pred pozabo in ovrednotiti avtorje, ki so jih oblikovali. »Cilj je pod eno streho zbrati grafični dizajn območja nekdanje Jugoslavije,« pravi Ranković. Večina grafičnih simbolov, nastalih pred več kot pol stoletja, po sodobnih standardih še vedno velja za izjemno kakovostne rešitve. »Jugoslovanski avtorji in kultura vizualnih komunikacij so bili povsem enakovredni zahodnoevropskim oblikovalcem kljub socialistični družbeni ureditvi,« je pred tržaško publiko poudaril avtor zbirke. Logotipi prihajajo z vseh vetrov, od industrije, turizma, bank, kulturnih in športnih organizacij do univerz, društev …
»Najin cilj je bil narediti pregled logotipov, nekakšen priročnik, ki bo namenjen stroki, profesionalnim grafičnim oblikovalcem. A na koncu se je izkazalo, da je največ zanimanja v širši javnosti,« pravi sodelavec projekta Antonio Karača. Nov svet se je odprl, ko sta logotipe začela postavljati na instagram. Dobila sta celo vrsto novih informacij, materiala in zgodb. »Oglašali so se avtorji sami ali pa njihovi družinski člani, recimo: 'Hvala vam, moja mama je naredila ta znak',« ponazori Ranković. Pri projektu ne gre za vzbujanje jugonostalgije, poudarja oblikovalec, ampak za razstavo, ki časti lepoto in dizajn nekdanjega skupnega prostora.
Ko propade industrija, trpi tudi dizajn
Tu so dela Milana Vulpeja, Ivana Dvoršaka, Dževada Hoze, Judite Skalar, Janija Bavčerja, Matjaža Vipotnika, Mojce Vogelnik, Miloša Ćirića, Borisa Ljubičića, Kostadina Tančeva - Dinke, Dušana Bekarja, Majde Dobravec, Miljenka Licula in Ranka Novaka ter številnih drugih. Za marsikateri logotip šele iz zbirke izvemo, kdo je avtor, v socialistični Jugoslaviji je bilo avtorstvo z izjemo redkih posameznikov in kolektivov redko poudarjeno. Za nekatere logotipe še danes ne poznamo avtorja. »V socialistični Jugoslaviji je bil industrijski oblikovalec anonimni arhitekt, delavec v industriji kot vsi drugi, medtem ko je bil grafični oblikovalec pogosto šolan umetnik, ki se je stalno ali občasno ukvarjal s komercialo … A vsi avtorji trdijo, da so želeli vsaj malo premakniti meje boljšega življenja in okusa. Radi so delali in ustvarjali; nikoli ni šlo samo za denar,« je v knjigi logotipov Yugo logo: Grafična identifikacija v Jugoslaviji razložila Sanja Rotter. Razstava je še ena potrditev, da smo bili v preteklosti v marsičem bolj moderni, kot smo danes. Ob tem Karača grenko ugotavlja: »Kjer živi industrija, tam je tudi dober dizajn. Danes pri nas skoraj nimamo več industrije, kar se pozna tudi pri grafičnem oblikovanju.«
Modro-bele mojstrovine
Ranković in Karača logotipov nista razstavila v originalnih barvah, ampak sta jih poenotila, največkrat kot bel simbol na modri podlagi. Menda ju je navdahnila modra barva nekdanjih delavskih uniform in Jadranskega morja. »Želela sva, da je projekt prepoznaven na spletu in da je poudarek izključno na oblikovanju. Za večino logotipov niti ne vemo, katere barve so originalne. To bo naloga za dolgi rok, da raziščemo vse podrobnosti,« je pojasnil Ranković.
Vse logotipe si je mogoče ogledati v spletnem arhivu Yugo.logo, v knjigah Yugo logo ali na potujoči razstavi. Tržaški razstavi, ki jo je v malem razstavišču Cavò pripravilo društvo Cizerouno, je z zanimanjem sledilo tudi italijansko občinstvo. »In prepoznavalo številne simbole. Tudi sam sem nedavno pil kavo v bližnji kavarni Torrefazione, in ko sem obrnil skodelico, sem prepoznal logotip podjetja Jugokeramika z naše razstave,« pravi Massimilliano Schiozzi, predsednik Cizerouna.
