Ura je bila 9.40 dopoldne. Koledar je kazal 1. november 1755. Mesto je praznovalo praznik vseh svetih. Cerkve so nabito polne, na tisoče vernikov je klečalo pred oltarji, obsijanimi s tisoči sveč. Lizbona je bila v tistem trenutku eno najbogatejših mest na svetu, vrata v imperij, ki se je raztezal od Brazilije do Indije. V manj kot desetih minutah pa se je ta blišč spremenil v prah. Potres, ki so ga čutili od Grenlandije do Maroka, ni porušil samo zidov, pač pa tudi vero razsvetljenske Evrope v urejen in pravičen svet. Lizbona leta 1755 tako po mnenju zgodovinarjev ni bila samo še ena naravna katastrofa v seriji številnih, ampak trenutek, ko se je človeštvo v bolečini začelo spraševati: Zakaj?
To tudi ni bila samo ena nesreča. Bila je srhljiva, trojna past narave. Ko so se tla nehala tresti, so preživeli mislili, da je najhujše mimo. Niso pa vedeli, da ocean pripravlja svoj odgovor in da bo ogenj, ki so ga sami prižgali v čast bogu, dokončal delo uničenja.
Odprta vrata pekla
Potres se je začel z globokim, podzemnim bobnenjem, ki so ga preživeli opisali kot »grmenje tisočerih strel«. Trajal je neverjetnih šest do devet minut, kar je v svetu seizmologije cela večnost.
Angleški trgovec, ki je preživel katastrofo, je v svojem pismu zapisal: »Hiše so se zibale kot ladje na razburkanem morju. Nebo je postalo temno od prahu porušenih zgradb, kriki ljudi pa so bili tako glasni, da so preglasili celo grmenje zemlje.«
Ker je bil praznik, so se težke kamnite strehe cerkva zrušile naravnost na množice vernikov. V katedrali Santa Maria Maior je v nekaj sekundah umrlo na tisoče ljudi. Tisti, ki so uspeli pobegniti na ulice, pa so se znašli v labirintu padajočih zidov.
V iskanju varnosti se je na tisoče preživelih zateklo na obalo reke, kjer so upali, da bodo varni pred padajočimi zgradbami. A so kmalu opazili nekaj še bolj nenavadnega: reka se je umaknila, dno je bilo suho, polno razbitih ladij in izgubljenega tovora.
Ljudje začudeni stopili na suho dno. Štirideset minut kasneje je prišel odgovor, kaj se je zgodilo. Cunami, visok več kot 12 metrov, je pridrvel po reki in dobesedno pogoltnil ljudi na obali. Voda je prodrla globoko v mesto in odnašala vse, kar je potres pustil stati.
Ocenjujejo, da je bila magnituda potresa med 8,5 in 9 po Richterjevi lestvici. Število žrtev tudi niso nikoli dokončno potrdili, tako da ocenjujejo, da je v trenutku v mestu in daleč naokoli umrlo med 30.000 in 100.000 ljudi. Uničeno je bilo 85 odstotkov mesta, ki ga je zajel še požar, ta pa je trajal pet dni.
Ogenj, ki je dokončal delo
Ravno požar je tretji del apokalipse in je vzniknil iz sveč, ki so gorele v cerkvah ob prazniku. Prevrnjeni oltarji so zanetili ognje, ki jih v mestu, polnem lesenih tramov in razbitin, ni bilo mogoče pogasiti. Požar je neovirano divjal. Uničil je neprecenljive zaklade: kraljevo knjižnico s 70.000 knjigami, zapise o potovanjih Vasca da Game in neprecenljive slike Tiziana ter Rubensa.
Sredi kaosa in obupa se je pojavil človek, ki je Lizbono dvignil iz pepela. Sebastião José de Carvalho e Melo, kasnejši markiz de Pombal, predsednik vlade. Ko ga je prestrašeni kralj vprašal, kaj storiti, je ta odgovoril s slovitim stavkom: »Pokopljite mrtve in poskrbite za žive.«
Pombal pa se ni odločil samo obnoviti življenja v mestu, pač pa je pravzaprav izumil moderno krizno upravljanje. Da bi preprečil epidemijo, je ukazal trupla naložiti na ladje in jih pokopati na morju, kar je bilo za tisti čas, ko je religija prevladovala, škandalozno. Da bi preprečil ropanje, je postavil vislice na strateških točkah mesta.
In kar je najpomembnejše za znanost: Pombal je po vsej državi razposlal vprašalnike, v katerih je spraševal, kako so se obnašale živali, kako so se tresla tla in ali so usahnili vodnjaki. To so bili prvi objektivni znanstveni podatki o potresih, zaradi česar Pombal velja za očeta moderne seizmologije.
Voltaire proti vsem
Katastrofa v Lizboni je šokirala takratne mislece. Filozofi, kot je bil Gottfried Leibniz, so prej trdili, da živimo v »najboljšem od vseh možnih svetov«. Lizbona je to teorijo raztreščila.
Sloviti Voltaire je v svoji Pesnitvi o lizbonski katastrofi, Poème sur le désastre de Lisbonne, zapisal: »Boste rekli, ko boste videli ta kup razbitin: 'To je maščevanje Boga za njihove grehe?' Kateri greh, kateri zločin so storili ti otroci, ki ležijo strti in krvavi na materinih prsih?«
Voltaire je s tem neposredno napadel cerkveno razlago, da je potres božja kazen. Njegov besni odziv je sprožil slovito debato z Jean-Jacquesom Rousseaujem in spremenil evropsko razmišljanje o naravi in človeku.
Markiz de Pombal je Lizbono obnovil v revolucionarnem slogu. Namesto ozkih, srednjeveških ulic je ukazal zgraditi široke avenije in velike trge, čemur pravijo Baixa Pombalina.
Še bolj fascinantno je, da je izumil »pombalinsko kletko« (gaiola pombalina), leseno ogrodje, vgrajeno v zidove, ki je bilo zasnovano tako, da absorbira tresljaje potresa. To je bila prva potresno varna gradnja na svetu. Za testiranje teh zgradb je vojska korakal okoli modelov hiš, da bi simulirala tresenje tal.
Lizbona 1755 je takratni svet naučil, da narava nima moralnega kompasa. Ne izbira med dobrimi in slabimi, med vernimi in grešniki. Hkrati je bila dokaz človeške odpornosti. Iz pepela Lizbone se namreč ni rodilo samo novo mesto, ampak nova doba, v kateri smo začeli naravne pojave razumeti skozi znanost, ne pa skozi strah pred božjo jezo.
