Goran Ivanišević, ki bo prihodnji mesec praznoval 54. rojstni dan, bo prihodnje leto poleg še nekoliko bolj okrogle starosti lahko proslavil še en pomemben jubilej – 25 let od neverjetne zmage na Wimbledonu, ki jo je BBC uvrstil med največje športne dogodke v zgodovini. A splitski tenisač, ki je bil vedno brez dlake na jeziku, je zaradi svoje včasih prevelike odkritosrčnosti že letos poskrbel, da se o njem precej piše, čeprav ne ravno po njegovem okusu.
Kratko sodelovanje
Potem ko je lani odjeknila novica o nenadnem zaključku petletnega trenerskega sodelovanja z Novakom Đokovićem (Goran naj bi imel pomisleke do Srbove prevelike osredotočenosti na olimpijske igre v Parizu, kjer je kasneje osvojil zlato medaljo), je letos 193 centimetrov visoki Splitčan bliskovito zaključil sodelovanje najprej s Kazahstanko Jeleno Ribakino, poleti pa še s Stefanosom Cicipasom. Slednji naj bi mu zameril zlasti izjavo, da je 27-letni Grk trikrat slabše telesno pripravljen kot dvakrat starejši trener. Nič kaj navdušen ni bil niti nad idejo nesojenega trenerja, da naj svoj značilni enoročni bekend spremeni v dvoročnega. Zaradi nesoglasja je Grk odpovedal udeležbo na turnirju v Umagu, kjer stadion nosi Splitčanovo ime, Cicipas pa naj bi bil tam glavna zvezda in magnet za gledalce.
Znani trener Patrick Muratoglu je Ivaniševića tedaj okaral, da je bila njegova kritika neprimerna in nespoštljiva, vročekrvni Goran pa se je brž odzval. »Bolje, da ne rečem, kaj si mislim o njem. Zdaj bom tiho, drugič pa bom morda povedal. Če ima kak problem z mano, naj mi pove osebno, ne javno,« je Francozu romunskega porekla navrgel nasvet, ki se ga sam ne drži najbolj.
Ivanišević je letos polnil strani medijev tudi s svojo zakonsko zvezo z deset let mlajšo radijsko voditeljico in vplivnico Nives, s katero imata 7-letnega sina, še bolj pa z odmevno tožbo zoper 46-letno nekdanjo manekenko Tatjano Dragović, mater njegove 21-letne hčere in 17-letnega sina, s katero sta se ločila že leta 2013, Goran pa zdaj od nje zahteva 2,5 milijona evrov. Na njegovo tožbo je sama odgovorila z ovadbo zaradi družinskega nasilja, kar ga je takoj spodbudilo k pojasnilu na družbenih omrežjih. »V trenutku, ko sem si drznil zahtevati denar, ki sem ga zaslužil pred in med zakonom, sem postal družinski nasilnež in ljubitelj sodišč. Čakam le še tožbo, da je T. D. osvojila Wimbledon in dve olimpijski medalji ter po možnosti še kak grand slam,« je tedaj zapisal zvezdnik, ki je v karieri zgolj z nagradami osvojil okoli 20 milijonov dolarjev in se prebil na drugo mesto na svetovni lestvici. Na sojenju, ki še traja, je pojasnil, da si je bivša žena mimo dogovora s skupnega računa v Monaku prisvojila denar, ki ji ga je le posodil, ko je po ločitvi pomagal njej in njeni novi družini. Na vprašanje sodnice, zakaj je verjel, da mu bo denar vrnila, če ni imela dohodkov, je odgovoril, da je računal na sredstva od prodaje zemljišča njegove matere, ki naj bi si jih po ločitvi razdelila, a si je obtoženka prisvojila precej več, kot je bilo dogovorjeno, ter si kupila nepremičnino v Dubrovniku. Sama trdi, da je to storila, ker da je že prej brez njene vednosti prodal nepremičnino, ki naj bi bila del skupnega premoženja.
Medtem ko se bo na sojenju gotovo opralo še precej umazanega perila, se Ivanišević lahko tolaži vsaj s spomini na pravljično wimbledonsko zmago in se veseli prihajajoče obletnice, ko se bo o njej še več govorilo. Skoraj hollywoodska zgodba bi si morda zaslužila celo kako filmsko upodobitev, če ne bi bili že takratni posnetki in poročila dovolj zgovorni. »V loži je bil oče Srđan Ivanišević na robu srčne kapi, trener Mario Tudor je bil že pol ure klinično nor, Nikola Pilić pa je bil edini še nekoliko pri sebi. Tisoč petsto kilometrov bolj južno je vseh 250.000 Splitčanov kot v transu gledalo v televizorje. Če je kdo zaradi infarkta že umrl, so ga pustili pri miru. Pogrebnika bodo poklicali, ko bo konec tekme.« Tako je Boris Dežulović, znani hrvaški novinar in Dnevnikov kolumnist, v svojem duhovitem slogu opisal ključne trenutke wimbledonskega finala leta 2001, ko je tedaj 29-letni Goran v petem nizu izkoristil četrto zaključno žogico in osvojil svoj prvi in edini grand slam v karieri, ki jo je še isto leto zaključil.
Športni čudež
Tistega dne je poleg Splitčanov, ki so kasneje Goranu na kopnem in na morju priredili veličasten sprejem pred 150.000-glavo množico, zaradi ganjenosti ob neverjetni športni zgodbi jokalo tudi veliko slovenskih ljubiteljev tenisa. Nadarjeni Splitčan, ki je bil dotlej trikrat poražen v finalu Wimbledona, tistega leta niti v najbolj divjih sanjah ni veljal za možnega zmagovalca najprestižnejšega turnirja. Mučila ga je kronična poškodba rame, zaradi katere je razmišljal o operaciji, zdrsnil je iz prve stoterice na svetu in na sedmih turnirjih zapored izpadel v prvem krogu. Na turnirju nedolgo pred Wimbledonom je ob porazu postal celo prvi teniški igralec, ki je moral dvoboj predati, ker je ostal – brez loparjev. Prvega je razbil po tekmečevem asu, drugega po svoji dvojni napaki, tretjega kar tako – in nato ugotovil, da v torbi nima nobenega več. Na Wimbledonu je lahko nastopil zgolj zaradi posebnega povabila zaradi dobrih starih časov, saj kot 125. na svetu ni bil neposredno uvrščen na glavni turnir.
A potem se je začela največja senzacija v zgodovini Wimbledona. Najprej je zmagal proti kvalifikantu, nato še proti velikim favoritom Moyi, Roddicku in Rusedskemu. Pokrovitelj mu je brž poslal polno torbo novih majic, a jih je vraževerni Goran zavrnil – do konca bo igral le z dvema in ju sproti pral. Da ne bi izzival sreče, je vsa Goranova ekipa do konca tekmovanja ponavljala ritual prvega dne – obvezno jutranje gledanje Telebajskov po televiziji, enaka hrana v restavraciji, isti parkirni prostor, uporaba istega pisoarja v garderobi in prepovedana hoja po črtah ob vstopu na igrišče. Goran, ki je po enem prejšnjih porazov razlagal novinarjem, da se je »bolje roditi brez k.... kot brez sreče«, je nadaljeval zmagovalni niz. V polfinalu je premagal še domačega ljubljenca Henmana v dvoboju, ki se je zaradi dežja zavlekel na kar tri dni. Zaradi tega je bil prvič v zgodovini Wimbledona finale prestavljen na ponedeljek, Goran pa je tedaj po petih nizih slavil proti Avstralcu Patricku Rafterju in kot prvi wimbledonski zmagovalec zunaj stoterice in s posebnim povabilom posvetil osvojeni pokal pokojnemu košarkarju Draženu Petroviću.
»Tisto leto je bilo vse čisto posebno, kot bi mi bilo namenjeno. Tudi zato, ker je bil to prvi finale v ponedeljek, ko so do vstopnic lahko prišli tisti pravi navijači. Atmosfera je bila res čarobna in kaj takega se ne bo nikoli več ponovilo, saj imajo zdaj streho na osrednjem igrišču,« se je pred leti v Umagu spominjal Ivanišević. Malce upočasnjeno ponovitev finala si je bilo 18 let kasneje mogoče ogledati tudi v Umagu, ko sta se takrat 47-letni Hrvat in leto mlajši Avstralec pomerila v ekshibicijskem dvoboju. Le kakšen spektakel se obeta prihodnje leto?
