Italija ima nenavadno sposobnost, da obiskovalca očara tudi tam, kjer to najmanj pričakuje. Včasih zadostuje že zavoj z glavne ceste, nekaj korakov po tlakovani ulici in pogled na staro pročelje, da se znajdemo v svetu, kjer življenje teče nekoliko počasneje. Portogruaro je prav takšen kraj.
Leži v vzhodnem delu Benečije, nedaleč od meje s Furlanijo - Julijsko krajino. Čeprav je od Benetk oddaljen manj kot uro vožnje, od prestolnice pa dobrih 170 kilometrov, je vzdušje povsem drugačno. Tam ni nepreglednih množic turistov, gondoljerjev ali dolgih vrst pred znamenitostmi. Namesto tega obiskovalca pričakajo domačini, ki posedajo pod arkadami, majhne trgovine, kavarne in reka Lemene, ki mestu že stoletja daje njegov značaj.
Zgodovina Portogruara sega v 12. stoletje. Leta 1140 je škof iz bližnje Concordie dovolil ureditev pristanišča, hiš in skladišč ob reki Lemene. Naselje se je zaradi ugodne lege hitro razvilo v pomembno trgovsko središče. Po vodnih poteh je potekala živahna trgovina, ki je povezovala beneško območje z notranjostjo Evrope. Tudi zato ime mesta še danes spominja na njegove pristaniške začetke. V srednjem veku so tam pristajali čolni, trgovci so raztovarjali blago, ob reki pa so rasli skladišča in trgovske hiše. Leta 1420 je mesto prešlo pod oblast Beneške republike, ki je močno zaznamovala njegovo podobo.
Beneška eleganca brez turistične gneče
Sprehod skozi zgodovinsko središče hitro razkrije, zakaj Portogruaro pogosto opisujejo kot male Benetke. Ozke ulice, elegantne palače, dolge arkade in kamniti mostovi ustvarjajo vzdušje, ki močno spominja na znamenito mesto v laguni. Osrednja mestna ulica Corso Martiri della Libertà je obdana s stavbami, pod katerimi se vrstijo trgovinice tudi prestižnih blagovnih znamk, lokali in prijetni kotički za posedanje. Nekatera pročelja še vedno krasijo ostanki fresk, druga razkrivajo beneške arhitekturne vplive.
Srce mesta je Piazza della Repubblica, eden njegovih najlepših trgov. Na njem kraljuje mogočna gotska mestna hiša Palazzo Municipale, prepoznavna po opečnatem pročelju in značilnih nazobčanih zaključkih. Njena podoba nekoliko spominja na srednjeveške palače severne Italije. Na trgu stoji tudi vodnjak iz leta 1494, ki ga krasita bronasta žerjava, simbola mesta. Po legendarnem izročilu naj bi prav žerjavi dali Portogruaru del njegovega imena, čeprav je dejanski izvor poimenovanja povezan z njegovo srednjeveško zgodovino.
Mestni trg je prostor, kjer se velja za trenutek ustaviti. Ne toliko zaradi fotografije, temveč zaradi vzdušja. Pod arkadami se srečujejo domačini, v kavarnah diši po sveže pripravljeni kavi, nad trgom pa se dvigajo pročelja, ki so bila priča stoletjem trgovanja, praznovanj in vsakdanjega življenja.
Stari mlini, kjer se zdi, da je čas obstal
Če ima Portogruaro svojo najbolj prepoznavno razglednico, so to zagotovo stari mlini ob reki Lemene. Le nekaj korakov od mestnega trga se odpre prizor, ki bi ga zlahka postavili na naslovnico turističnega vodnika. Dve stari opečnati stavbi stojita neposredno v rečni strugi, ob njiju pa se vrtita veliki mlinski kolesi. Voda teče mimo kamnitih temeljev, nad njo se dvigajo strehe s tradicionalnimi opečnatimi strešniki, bližnji most pa celotni podobi daje skoraj pravljičen značaj.
Mlini Sant'Andrea sodijo med najstarejše mestne znamenitosti. Njihov obstoj je dokumentiran že leta 1186, ko so bili omenjeni v papeški listini. Dolga stoletja so bili pomemben del mestnega gospodarstva, saj je mletje žita predstavljalo eno ključnih dejavnosti. Skozi zgodovino so jih večkrat obnovili, po prenehanju njihove prvotne dejavnosti pa so dobili novo življenje. Danes v nekdanjih mlinskih prostorih deluje galerija sodobne umetnosti, kjer občasno pripravljajo razstave. Tako se na istem mestu srečujeta srednjeveška dediščina in sodobna ustvarjalnost.
Prav tukaj se pokaže eden najlepših obrazov Portogruara. Ob vodi, med starimi stavbami in kamnitimi mostovi, je povsem preprosto pozabiti na prometne ceste in sodobni svet, ki je oddaljen le nekaj ulic.
Most, ki ga je rešil bodoči avstrijski kancler
Med zanimivimi zgodbami, ki jih skriva Portogruaro, je tudi tista o Mostu svetega Andreja (Ponte di Sant'Andrea), ki stoji v neposredni bližini starih mlinov. Današnji kamniti most so zgradili leta 1554, ko je nadomestil starejšo leseno konstrukcijo. Stoletja je povezoval oba bregova reke Lemene in predstavljal eno najpomembnejših mestnih povezav. Toda leta 1918, ob koncu prve svetovne vojne, je skoraj izginil.
Ob umiku avstro-ogrske vojske so vojaki v Portogruaru razstrelili več mostov, tudi Most svetega Andreja je bil pripravljen za uničenje. Vendar je ostal nedotaknjen. Za njegovo ohranitev je bil zaslužen mladi avstro-ogrski častnik Julius Raab, ki je pozneje postal avstrijski zvezni kancler. Njegovo ime je tako povezano z rešitvijo enega najlepših mestnih zgodovinskih spomenikov.
Poševni zvonik, ki bi lahko tekmoval s tistim v Pisi
Portogruaro ima še eno zanimivost, ki obiskovalce pogosto preseneti. Njegov cerkveni zvonik je namreč opazno nagnjen. Stoji ob stolnici svetega Andreja in meri približno 59 metrov. Njegovi najstarejši deli izvirajo iz srednjega veka, skozi stoletja pa so ga dograjevali in spreminjali.
Zaradi posedanja tal se je zvonik postopoma začel nagibati. Njegova nagnjenost je dovolj izrazita, da jo opazimo že s prostim očesom, še posebno z določenih delov mestnega trga. Čeprav poševni stolp v Pisi ostaja svetovno znana znamenitost, ima Portogruaro svojo nekoliko manj slavno različico. In prav to je del njegovega čara. Tukaj ni treba iskati najboljšega mesta med množico turistov, da bi posneli zanimivo fotografijo.
Ob zvoniku stoji stolnica svetega Andreja, ki so jo v današnji neoklasicistični podobi zgradili med koncem 18. in začetkom 19. stoletja. V njeni notranjosti hranijo dragocena umetniška dela beneških mojstrov. Po desetletjih čakanja pa je stolp vendarle dočakal temeljito obnovo. Dela so se začela junija letos, trajala pa naj bi približno dve leti. Obnova kar 59 metrov visokega zvonika, ki je proti severovzhodu nagnjen za več kot meter, njegova nagnjenost pa se vsako leto poveča za nekaj milimetrov, je vredna približno 4,2 milijona evrov. Vključuje utrditev temeljev s piloti, ki bodo segali od 12 do 15 metrov globoko, okrepitev zidovja in zmanjšanje potresne ogroženosti. Zaradi obsežnih del je velik del trga Piazza Duomo trenutno spremenjen v gradbišče.
Mesto, ki ga je najlepše odkrivati brez načrta
Najlepši del obiska Portogruara je pravzaprav sprehod brez posebnega cilja. Mesto ni veliko in njegovo zgodovinsko središče je mogoče raziskati peš. Kar nekaj možnosti parkiranja ponuja tudi sistem EasyPark. Od mestnega trga se lahko odpravimo proti reki, prečkamo katerega od starih mostov, zavijemo pod arkade in odkrijemo majhne trge, skrita dvorišča ter pročelja nekdanjih trgovskih palač. Vredno je poiskati tudi ohranjena srednjeveška mestna vrata. Nekoč je bilo mesto obdano z obzidjem in obrambnimi jarki, danes pa na njegovo nekdanjo utrjeno podobo spominjajo trije ohranjeni stolpi z mestnimi vrati.
