Obiskali smo Dobrovnik – kraj na skrajnem vzhodu Slovenije, tik ob robu madžarskega govornega prostora, kjer se prepletajo zgodovina, kultura in vsakdanje življenje ljudi, ki že stoletja živijo med dvema svetovoma. Na tem stičišču stoji hiša Györgya Dobronokija, etnografska hiša, ki ni le muzej, temveč živ prostor spomina, ustvarjalnosti in skupnosti.
Dobrovnik sodi v kulturno območje Hetés, čeprav se domačini pogosto raje zgledujejo po bližnjih bolj meščanskih središčih, kot je Dolnja Lendava. Kljub temu je prav tukaj stoletja utripalo versko, družbeno in gospodarsko življenje širše pokrajine. Dobrovniška fara je povezovala okoliške vasi, ljudje so prihajali k maši, tu pokopavali svoje bližnje in soustvarjali skupno identiteto.
Hiša, ki popelje v preteklost
Danes to zgodbo ohranja in pripoveduje hiša, poimenovana po Györgyu Dobronokiju – domačinu, jezuitu in pomembnem teologu iz 16. stoletja, čigar pomen so domačini odkrili šele relativno nedavno. »Pravzaprav sploh nismo vedeli, da imamo med našimi predniki tako pomembnega človeka,« pove Alenka Topla iz KUD Petőfi Sándor Dobrovnik in doda, da je bilo odkritje njegove zgodbe za kraj pravo presenečenje. Prav ta nepričakovana povezava med lokalnim okoljem in širšim evropskim prostorom daje hiši poseben pečat.
Ob prihodu nas sprejme občutek, da stopamo v preteklost – a ne v tiho, muzejsko, temveč v živo in dihajočo. Sogovornici, poleg Alenke Topla tudi Edit Varga, predsednica madžarske narodne skupnosti, nas popeljeta skozi zgodbe, ki jih nosijo predmeti, prostori in ljudje. »Ko smo razmišljali o prenovi razstave, smo želeli, da bi bila bolj interaktivna,« pojasni Edit Varga. »Danes si lahko obiskovalci veliko ogledajo tudi prek aplikacije, kar je mladim bistveno bližje.«
Hiša, stara več kot 130 let, je bila nekoč dom premožnejše družine. Danes je skrbno obnovljena v podobi, kakršno je imela v svojih najboljših časih. »To je bila hiša ene premožnejših družin v Dobrovniku,« pojasni Varga, »kasneje pa jo je odkupila madžarska samoupravna skupnost in jo obnovila v etnografsko hišo.« V njej so zbrani predmeti, ki pričajo o življenju med obema vojnama – obdobju, iz katerega je ohranjenega največ gradiva.
Vstopimo v osrednji prostor, kjer vitrina za vitrino razkrivajo svet, ki je danes že skoraj izginil: verski običaji, šolstvo, kulturno življenje in obrti. Posebno mesto ima lončarstvo – nekoč izjemno razvita dejavnost v kraju. »Skoraj vsaka hiša je imela svojega mojstra,« izvemo. »Izdelke so vozili celo do Slavonije in jih menjavali za drugo blago.« Dobrovnik je bil nekoč tudi pomembno sejemsko središče z več letnimi sejmi in živahno trgovino z živino.
Rokodelstvo kot obrt kraja
V drugi sobi nas pričaka rokodelski svet – statve, orodja za obdelavo lanu in konoplje, izdelki iz šibja. Tukaj se razkrije, kako so si ljudje nekoč skoraj vse ustvarili sami. »Pozimi so ženske izdelovale cekarje,« pripoveduje Alenka Topla, »in jih nato prodajale – to je bil pomemben dodatni zaslužek.«
Poseben kotiček je namenjen spominu na gasilce, glasbenike, ustvarjalce. V posebni vitrini so shranjeni tudi dobrovniški pirhi, ki imajo več kot 150-letno tradicijo in so jih izdelali žal že pokojni krajani. »Družina nam jih je nekaj odstopila, da smo jih lahko razstavili,« pove Topla. Med razstavljenimi vsebinami izstopa dediščina cimbalista Jožefa Kardoša. »V njegov spomin imamo vsako leto etno večer,« pojasnijo. »Prav iz tega dogodka je nastala pobuda, da se otroci ponovno učijo igranja na cimbale.«
Hiša pa ni le prostor preteklosti. Je prostor srečevanj. V skednju, kjer so nekoč shranjevali orodje in pridelke, danes potekajo razstave, koncerti, delavnice in sejmi. »Objekt res živi,« poudarita sogovornici. »Kljuka se skoraj ne ustavi – vedno se nekaj dogaja.«
Med dogodki izstopa jurjev pohod, ki združuje tradicijo in naravo. »To ni samo pohod,« pravita, »ampak tudi priložnost, da se spomnimo starih običajev in zgodovine kraja.« Na jurjevo so nekoč prvič gnali živino na pašo, okraševali dvorišča z brezovimi vejami in načrtovali delo na poljih.
Mladim predajajo znanje preteklosti
Posebno pozornost namenjajo mladim. Skupine otrok iz Slovenije in Madžarske prihajajo na delavnice, kjer lahko tradicijo ne le spoznajo, temveč jo tudi doživijo. »Lani smo imeli kar 600 otrok iz Madžarske,« pove Varga s ponosom. »Zanje pripravimo tudi delavnice, da se lahko preizkusijo v rokodelstvu.«
A ob vsem tem sogovornici ne skrivata skrbi. »Asimilacija je zelo prisotna,« odkrito povesta. »Manj je rojstev, mladi odhajajo, in to se pozna.« Kljub temu ostajajo optimistični: »Z različnimi projekti in dogodki želimo ohranjati našo kulturo in identiteto.«
Ko zapuščamo dvorišče, pod starim orehom, kjer prirejajo srečanja in koncerte, postane jasno: hiša Györgya Dobronokija ni le muzej. Je srce skupnosti. »Trudimo se, da bi tradicija živela naprej,« še slišimo ob slovesu. In prav v tem je njena največja vrednost – da preteklost ne ostaja ujeta v vitrini, temveč živi med ljudmi.
