Zveze, v katerih partnerja loči večje število let, še zdaleč niso nov pojav, a sodobna družba se ob njih še vedno pogosto spotika. Okolica jih hitro odpravi kot »prehodno fazo« ali jih označi s predsodki in žaljivimi nalepkami, pri čemer breme sramu in obsojanja najpogosteje nosijo prav ženske. Kaj pa o takšnih razmerjih v resnici pravijo znanstvene raziskave? Ameriški psiholog dr. Mark Travers v prispevku za Psychology Today izpostavlja tri ključna spoznanja, ki bi jih moral poznati vsak, ki vstopa v zvezo z večjo starostno razliko.
Čeprav se predstava o tem, kaj je »idealno razmerje«, v zadnjih letih hitro širi in postaja bolj vključujoča, ostajajo zveze z večjo starostno razliko polne vprašanj – tako glede vzrokov za privlačnost kot glede tega, ali lahko dolgoročno sploh uspejo. Psihološke in evolucijske raziskave ponujajo presenetljivo jasen vpogled v to, kaj takšne odnose povezuje in kje jih čakajo največje preizkušnje.
1. Evolucijsko ozadje: Zakaj je moški še vedno pogosteje starejši?
Ko znanost proučuje partnerske izbire, se pogosto najprej ozre k evolucijski vlogi odnosov – ohranjanju vrste. Evolucijska psihologa Sascha Schwarz in Manfred Hassebrauck sta v študiji, objavljeni v reviji Human Nature, poudarila, da reprodukcijska zmožnost skozi življenje ni enakomerno porazdeljena: ženske po menopavzi ne morejo več roditi, medtem ko moški biološko niso tako neposredno časovno omejeni.
Hkrati ženske v potomce vlagajo bistveno več (od nosečnosti naprej), zato evolucijsko pogosteje iščejo predane, dolgoročne partnerje, ki so pripravljeni in sposobni vlagati vire v varnost družine. Ko združimo oba dejavnika, postane jasno, zakaj je pri starostno različnih parih moški statistično pogosteje starejši – starejši moški imajo v povprečju več nabranih virov, mlajše ženske pa so v obdobju največje plodnosti.
Ta vzorec potrjujejo tudi številke: že klasična študija iz leta 1945 je pokazala, da moški v povprečju dajejo prednost partnericam, ki so približno 2,5 leta mlajše, ženske pa partnerjem, ki so približno 3,5 leta starejši – in novejše raziskave ta vzorec še vedno potrjujejo.
2. Meje »sprejemljive« starosti se z leti presenetljivo spreminjajo
Slika postane veliko bolj zanimiva, ko raziskovalci ljudi ne sprašujejo le o »idealni« starosti partnerja, temveč o tem, kakšna starostna razlika je zanje sploh sprejemljiva. Ena od raziskav je pokazala:
Moški so v povprečju pripravljeni sprejeti partnerico, ki je do približno 10 let mlajša ali do 4,5 leta starejša.
Ženske v povprečju sprejemajo partnerja, ki je do 8 let starejši ali do 5 let mlajši.
Vendar se te meje z leti korenito spremenijo. Ko se moški starajo, so pripravljeni sprejeti še mlajše ženske, medtem ko zgornja meja starosti partnerice ni neposredno povezana z njihovo lastno starostjo.
Pri ženskah pa se zgodi zanimiv preobrat: ko se starajo, postajajo vse bolj odprte za mlajše moške, hkrati pa se znižuje zgornja meja, kako starega partnerja so pripravljene sprejeti. Raziskovalci to med drugim pripisujejo dolgoživosti – ženske v povprečju živijo dlje kot moški (v Nemčiji denimo v povprečju pet let dlje), zato so v zrelejših letih manj naklonjene razmerjem s precej starejšimi moškimi.
3. Sreča v zvezi: Začetni zagon zbledi, a tisti, ki vztrajajo, ljubijo bolj nesebično
Najpomembnejše vprašanje za vsak par seveda ostaja, ali so takšna razmerja srečna. Znanost poudarja, da je lahko v pravih okoliščinah uspešna vsaka zveza, vendar študija, objavljena v reviji Journal of Population Economics, razkriva pomembno opozorilo.
Pokazalo se je, da tako moški kot ženske poročajo o večjem zadovoljstvu, če imajo mlajšega zakonca (in ne starejšega). A ta začetna prednost ni trajna. Z leti namreč zakonsko zadovoljstvo pri parih z večjo starostno razliko upada hitreje kot pri vrstnikih, kar sčasoma izniči začetno višjo raven sreče. Raziskovalci domnevajo, da so pari z večjo starostno razliko včasih nekoliko manj odporni na življenjske prepreke in razlike v življenjskih obdobjih.
Vendar ima medalja tudi zelo svetlo plat. Druge raziskave namreč ugotavljajo, da pari z večjo starostno razliko, ki uspešno prebrodijo izzive in ostanejo skupaj, v povprečju doživljajo manj ljubosumja in izkazujejo bolj nesebično obliko ljubezni kot pari podobne starosti.
Zveze z večjo starostno razliko torej res prinašajo svojevrstne izzive – od družbenih predsodkov do različnih življenjskih ritmov –, a znanost hkrati potrjuje, da so ob iskrenem trudu in razumevanju lahko prav tako izpolnjujoče kot katerakoli druga oblika partnerstva.