Na tem mestu ne bom komentiral opazke, ki mi je priletela čez ramo, da se je v slovenskih medijih poletno branje že zdavnaj razširilo v celoletno branje in da zato takšno poimenovanje ni več primerno.
Vseeno sem še vedno prepričan, da so lahko utrinki s sindikalnega dopustovanja tipične štajerske družine na hrvaški obali konec šestdesetih let prejšnjega stoletja dovolj zanimivi in lahkotni, da zadostijo aktualni kategoriji poletnega branja.
Ergo.
Tisti večer pred vsakoletnim jutranjim odhodom na morje je bilo vedno najtežje zaspati. Spomnim se, da sem hotel z podvodno masko okoli vratu in s plavutkami pod pazduho že v avto, na zadnji sedež s sestro na sredini in z bratom na drugi strani. Seveda to ni bilo mogoče, saj je bil prostor v našem belem fiču (zastava 750) strokovno zapolnjen do vrha. Otroci smo sedeli na napihljivih blazinah, maske in plavutke pa so končale pod sedeži. Naša mama je med nogami stiskala brisače, v rokah pa popotno malico, kruh in ocvrtega piščanca, ki se mu je takrat še reklo pohana pipika. Zadnji kos prtljage so bila jajca, ki jih je moj oče dal mami pod brado, da se ne polomijo.
In smo šli, po betonski – Hitlerjevi – cesti mimo Hoč, kjer sta starša že ugotovila, kaj vse smo pozabili doma, za kar je bila seveda kriva mama. To je našega fotra tako vznemirilo, da si je moral takoj prižgati cigareto, ki je imela ob štirih in trideset minut zjutraj na nas donajstniške otroke pričakovan učinek. Vsi trije smo bruhali že pred Slovensko Bistrico.
Starša sta se seveda glasno skregala in oče je na glas razmišljal, ali naj se vrnemo domov, kar smo potniki z zadnje avtomobilske klopi z glasnim jokom in presunljivimi prošnjami preprečili. Mama potem ni več veliko govorila, tako da so jajca ostala cela.
Kmalu smo na parkirišču blizu Vrhnike pozajtrkovali pohano pipiko in na postojnskih serpentinah drugič bruhali. Foter je rekel, da bi moral izumitelj plastične vrečke dobiti Nobelovo nagrado. Mami so jajca pod brado omejevala svobodno izražanje lastnega mnenja, zato nismo nikoli izvedeli, komu bi po njenem morali dati Nobelovo nagrado.
Potem se je začela motivacijska igra proti avtomobilski slabosti, z naslovom Kdo bo prvi videl morje, v kateri je vedno zmagal naš foter, kar je mama ne glede na jajca komentirala tako, da je nekaj zamrmrala. Razbral sem samo besedo trotl, pravzaprav dve, kaki trotl. Biti trotl je pomenilo biti nekaj med navadnim bedakom in večjim bedakom. Skratka nekaj, kar je človeku prirojeno, česar še tako kakovostna vzgoja ne more spremeniti. Ta oznaka je našega fotra očitno zabavala, saj je mami izza volana poslal lupčka in ji napovedal nekaj lepega, kar sem takrat že znal razvozlati. Imeli bomo popoldanski počitek. Kakšna zguba časa!
V sindikalni dom, ki ga je na morju postavila tovarna, v kateri je bila takrat moja mama še zaposlena, smo se priguncali v času kosila. Foter je šel v recepcijo in pozneje za šank urejat papirologijo, kot se je izrazil sam, midva z mamo pa sva poiskala našo hišico. Kdaj se gremo končno kopat, je bilo prvo in edino vprašanje.
Foter, ki je medtem že dodobra uredil papirologijo, je zaukazal kosilo. Katastrofa! Kdo bo zdaj, ob dveh popoldan, v največji vročini, sto metrov od sinjemodrega morja, jedel govejo juho z rezanci? Tisti hip sem oznako trotl razumel še na en način. Pa se ni končalo z govejo juho z rezanci in bolonjskimi špageti z zeleno solato. Po kosilu je namreč zaukazal že prej napovedan popoldanski počitek. Katastrofa. Moje takratne misli bi z današnjim besednim zakladom povzel nekako takole: »Jebo te popoldanski počitek, foter! Morje je sto metrov stran! Kopanje, na katerega smo eno leto nestrpno čakali, si nam zdaj odložil še za dveurni popoldanski počitek!«
Potem se je foter končno le zbudil in zaukazal preventivno mazanje z mažo za sončenje, ki je spet trajalo svoje pol ure, ter, končno, odhod na obalo.
Mamo je kot po navadi bolela glava, zato je s sestro ostala v senci, mi trije s fotrom pa smo svoje brisače in blazine odložili v bližini pomola, kjer je bilo za čudo še veliko prostora. Pomol je bil poln otrok, ki so veselo skakali v vodo. Foter je za prvi dan prepovedal skoke, zato sva z bratom pogumno zakoračila v vodo in se takoj vrnila vsak s kar nekaj bodicami morskega ježka v stopalih. Lep začetek počitnic.
Namesto blagodejnega čofotanja naju je čakalo mamino bezanje bodic z iglo za šivanje iz najinih podplatov. Foter je medtem s sestro v naročju odšel po hanzaplaste, kot se je takrat reklo samolepljivim obližem za manjše rane.
Ker v doglednem času ni bilo ne fotra ne hanzaplastov, se naju je mama usmilila in nama dovolila skok s pomola. Morska voda bo najbolje pozdravila najine rane, o tem smo se učili v šoli, sva zatrdila mami in končno le skočila v blagodejno vodo.
Foter ni našel hanzaplastov, je pa zato pri večerji že poklical našo natakarico po imenu, česar naša mama ni problematizirala, češ saj je ista kot lani, samo frizura in barva las sta drugačni, pa tudi kakšna kila se ji je še dozredila.
Medtem ko so nekateri gledali teve poročila, so nas otroke poslali zgodaj spat, da bomo naslednje jutro dovolj spočiti za počivanje med počitnicami, za obdobje, ki mu starši pravijo sindikalni dopust.
Naslednje jutro si je še nekaj očetov zapomnilo krstno ime naše natakarice, ki jim je ob jutranji kavici postregla še nekaj rumenega v majhnih kozarčkih, kar so svojim otrokom opisovali kot dalmatinsko zobno pasto za odrasle.
Čez dan je mamo v senci bolela glava, foter pa je preživel dan med kvartopirsko družbo v sindikalni jedilnici, kjer naju je z bratom vsakič nenavadno radodarno nagradil s sladoledom, kadarkoli sva ga prišla po maminem naročilu vprašat, kdaj se nam bo pridružil na obali. Popoldne je le prišel in zaspal na soncu, ki ga je pošteno opeklo, zaradi česar je bil v prihodnjih dneh oproščen kopanja.
Tretji dan smo šli zvečer prvič in edinič v mesto. Turisti iz vse Jugoslavije so se prerivali pred stojnicami in skrivaj požvižgavali za redkimi tujkami v mini krilih, ki so se samo srečno hihitale. Na terasah so zaljubljenci plesali, kar je zaznal naš foter, nam otrokom dal za rundo sladoledov, mamo pa povabil na ples, ki se ga je najprej branila, potem pa se je vseeno zavrtela ob živahni pesmi, ki je pela o čebeli in o neki Mare moja. S tistim plesom, grem stavit, si je foter spet prislužil en dan igranja taroka v jedilnici.
Domov smo se vrnili s tremi plastičnimi osli in mornarsko kapo na fotrovi glavi, ki pa ni nikoli prišla do Maribora. Še danes se mi zdi, da naši mami kapetan foter s tisto kapo na glavi ni bil prav všeč. V naslednjih dneh ni nihče več ob večerih gledal teve poročil. Vedno več mam se je pridružilo partijam taroka v jedilnici in otroci smo lahko končno sami na tisoč načinov skakali s pomola.
To so bile moje zadnje otroške počitnice. Naslednje leto sem opazil, da so na svetu tudi punce, in moja vrednostna lestvica prirodnih lepot se je drastično spremenila.
Pa še to. Naslednje leto sem si tudi jaz zapomnil, da je bilo gospodični natakarici ime Monika.
