Rad je z ljudmi odprtih oči in širokih pogledov. Sovraštvo mu je tuje in ne mara tistih, ki ga širijo bodisi v zasebnem bodisi v javnem življenju.
Glede na vaš raperski stil glasbe ste bolj priljubljeni med mlajšimi kot starejšimi. Verjetno je vašim staršem po glasbenem okusu bolj všeč neki drugi Zlatko – Pejaković.»Starši poznajo mojo glasbo in jim je vsebinsko všeč. Ni pa to tako, da bi jo poslušali prek slušalk, ko gredo v trgovino. Oče ima rad različne stvari, od starega roka do narodne glasbe z območja celotne nekdanje države. Ko je prišel v Slovenijo, je kupil skoraj vsako novo ploščo. Mama posluša bolj umirjeno glasbo, od bosanskega sevdaha naprej.«
V domačih krajih vaših staršev vedo, da ste v Sloveniji uspešen glasbenik?»Sorodniki vedo in so veseli zame. Nimam pa želje, da bi me tam poznali kot javno osebo. Sem le eden od mnogih Zlatkov.«
Kako so se spoznali starši?»Oče je pri osemnajstih prišel iz Bosne na delo v Papirnico Vevče. Spoprijateljil se je s človekom, ki mu je predstavil svojo sestro, mojo mamo. Konec sedemdesetih sta se poročila.«
Prva leta v Bosni
Ali ste že dovolj stari, da se pogovarjava o vaši mladosti kot o času, ki je minil?»Hm, zdaj jih imam 34…«
Niste stari 35?»Saj res. Ne vem, zakaj mi je zadnjič nekdo rekel, da sem 34, in mi je to nekako ostalo v spominu. Kot vidite, se z leti ne obremenjujem. Živim, kot da bi imel vsak dan rojstni dan. Zakaj bi bil dobre volje le na določene datume. Vsak dan je pomemben. Vsak dan je praznik. Bolje, kot da mi življenje mine v pričakovanju nekih osebno pomembnih datumov ali splošnih praznikov.«
Prva leta ste preživeli v Bosni.»Tukaj je bil vrtec zelo drag, starši so živeli v barakah za vevško tovarno, zato sem bil prva leta pri starih starših. Najprej pri maminih, kjer me je v Bosanski Dubici pazila tudi teta. Ta čas je bila sestra pri očetovih starših. V Ljubljano sem prišel, ko sem bil star pet let.«
Prišla je vojna…»Z mojimi brezskrbnimi dnevi pri starih starših, kjer sem preživljal počitnice, je bilo konec. Enkrat smo šli le v Nemčijo, kamor sta odšla dedek in babica po mamini strani. Očetovi starši so bili najprej pri nas, potem so jih namestili v blok v Mežico. Tukaj nas je bilo na 37 kvadratih šest. Z ljudmi, s katerimi sem preživel v Bosni otroštvo, ni bilo več stikov. Le še telefonski pogovori, povezani z bojaznijo, kdaj bodo morali zapustiti svoj dom. Od 1991 do 1996 je bilo zame šest izgubljenih let. Sledilo je obnavljanje domov in stikov. Stari starši so zdaj že kar nekaj let pokojni. Prepričan sem, da bi živeli dalj, če ne bi bilo toliko stresnih situacij. V vojni ne more biti ničesar, prav ničesar dobrega. Ne razumem norcev, ki podpirajo ta dejanja. Ko sem bil poklican na nabor, sem se poskušal izogniti vojaški obveznosti. Rekel sem, dajte mi delati kar koli, le to, da me učite pobijati, me ne zanima. Ni dobre vojne niti slabega miru. Kdor koli je bil v vojni, s komer koli sem govoril, nihče se tega ne veseli. Je pa mnogo povojnih generalov, ki niso bili deležni teh strahot.«
Kdo so za vas veliki ljudje?»Nelson Mandela, Malcolm X, Mahatma Gandi, Martin Luther King, Muhammad Ali, Jezus, Mohamed… Njihova dejanja me delajo boljšega. Trenutno berem Ivana Cankarja in on mi je eden najbolj kul modelov. Ko sem ga zadnjič na twitterju nekaj pohvalil, mi je nekdo napisal: 'Pust ti našga Cankarja pri miru!'«
Ste mu kaj odgovorili?»Ja: 'Lepo se vedi.'«
Se Slovenci zelo oklepamo svoje zemlje in ne vidimo radi tujcev v svoji bližini?»Tudi drugje po svetu se je pojavljalo nelagodje ob prišlekih. Ko so po Angležih, Špancih začeli prihajati v Ameriko Francozi, Nemci, Škoti, Irci, je bilo ob vsaki novi skupini zavračanje, češ ti nam bodo pokvarili sistem. Razočarali so me ljudje, ki so ob prihodu beguncev pred nekaj leti pozabili, da so sami pred nekaj desetletji prišli iz drugih republik Jugoslavije. Obenem se strinjam, da kdor koli dela sranje, ne glede na to, ali so njegovi predniki že 500 let tu ali pa je včeraj prišel peš, mora biti za svoja dejanja ustrezno sankcioniran. Tukaj se je pač treba ravnati po pravilih, ki veljajo to.«
Ušel pastem življenja
V vaših pesmih se Fužine pogosto pojavljajo.»Trudim se jih predstaviti v drugačni luči, kot si jih mnogi predstavljajo. Če bi bilo 30 odstotkov predsodkov res, bi bil tukaj kar direndaj. Ne rečem, da ni bilo v devetdesetih res bolj neugodno. Če starši niso imeli dovolj časa, je otroke vzgajala ulica. Ta te lahko potegne marsikam. In potem se dogaja, da skačejo mladi ljudje zaradi droge z balkonov.«
Kako ste šli vi skozi ta leta?»Imel sem dve možnosti. Če bi se odločil za drugačno pot, kot sem se, se ne bi midva danes tukaj pogovarjala. Lahko bi me prišli obiskat v kakšen zavod ali prižgat svečo.«
V mladosti ste trenirali boks.»Janez Gale je pobral otroke z ulice. Skozi njegovo šolo je šlo več kot 100 otrok. Če kdo ni imel za članarino, je pač ni plačal. Janez, legenda, počivaj v miru!«
Otroci se vse manj družijo. So na Fužinah še na igriščih?»Tukaj so igrišča polna. Tako otroška kot športna. Znanka, ki živi v bližini igrišča, pravi, da je direndaja toliko, da poleti ne more popoldne mirno zaspati.«
Ste poročeni. Imate tri otroke. Se da živeti od tega, kar počnete?»Prihodki resda niso redni, a gre. Sem samozaposlen v kulturi. To je tisto delo, ki ga mnogi ne cenijo. Jim pa ne zamerim, ker najprej ga je treba razumeti, da bi ga lahko spoštovali.«
Kaj pripravljate?»Z Jurijem Hudolinom pripravljava mojo biografijo. On jo piše. Izšla bo letos. Že kar nekaj časa ustvarjam novo ploščo v duhu Ivana Cankarja in mislim, da bo to korak naprej v moji karieri.«
Glasbena zvrst rap naj bi se razvila v blokovskem naselju v Bronxu. Ali so v Sloveniji temu najbližje Fužine?»Definitivno. Fužine so 'ta prav konc'. Hiphop se je rodil iz želje in boja za enakopravnost. Na eni strani imamo ljudi, ki so deležni številnih privilegijev, medtem ko se nekateri spopadajo z zagotovitvijo osnovnih potreb za golo preživetje. Naj si izplačujejo ogromne plače, vendar naj pred tem poskrbijo, da bo vsak delavec imel vsaj 1000 evrov mesečnih prihodkov. Tudi ni lepo videti, da na primer moja mami, pa ne govorim le o svoji mami, po treh operacijah še ni v pokoju. Hkrati opažam mnoge cvetoče državljane, ki vsak mesec prejmejo pokojnino. Mislim, da večina politikov ne pozna realnih razmer. Ne zdi se mi, da je kdo izmed njih pred kratkim spil kavo z delavcem. Moti me, da vedno mesec, dva pred volitvami začnejo prihajati med ljudi. To se stalno ponavlja. Tukaj kandidirajo neki ljudje, ki jih na Fužinah še nisem videl. Tudi jaz ne morem kandidirati v Kranju. Imajo napisane programe, s katerimi mahajo pred volitvami. Zavržno se mi zdi tudi, da izkoriščajo stisko ljudi, ki z velikimi napori in tveganji prihajajo v Evropo ter si želijo le boljšo prihodnost. Do njih vzpodbujajo strah in poskušajo ljudi vzgajati v primitivno, sovražno nastrojeno samozadostno pleme. Kot posameznik se trudim s svojim delom preprečiti, da bi nekaj negativcev vzpostavilo sovražne razmere, v katerih bi naši otroci čutili bojazen pred vsem, kar je drugačno. Ne smemo pozabiti, da vse nas greje eno sonce.«
