Od leta 1976. Vmes sem šel samo za eno leto delat v neko podjetje, ker nisem našel kombinacije, vendar sem se hitro vrnil. Vse življenje igram pop glasbo, čeravno v manj znanih zasedbah, ki pa so zagotavljale igranje in preživetje. Če si glasbenik, mora glasba pomeniti posel, sicer je vse narobe. Tudi odličen kuhar ne kuha zastonj, ker hoče živeti od tega. Zame je bilo nujno, da od glasbe živim, ker je to moj poklic. Če mi ne uspe živeti od glasbe, to pomeni neke vrste poraz. Zelo enostavno.
Bržkone je anonimnih glasbenikov, ki pa od glasbe živijo, pri nas bistveno več od razvpitih, od katerih marsikdo za preživetje postrani počne še kaj drugega.Profesionalci smo raznih vrst. Tako tisti, ki igrajo avtorsko glasbo, kot tisti, ki igrajo samo na porokah. Vse to so profesionalci. Spomnim se sedemdesetih in osemdesetih let, ki so bila zlata za terasno glasbo. Igral sem na vseh terasah v Istri in na Obali. Startal sem aprila in se domov vrnil oktobra. Ansamble smo delali tudi samo za eno sezono, ker smo vedeli, da se obeta posel.
S katerim profilom glasbenikov je bil pri teh sestavih večji problem kot pri drugih? Morda s pevci?Zagotovo. Pevec je centralna figura, ker mora biti mojster ceremonije. Mi se vsi lahko skrijemo, on ne.
Katerega pevca se spomnite kot posebno nadarjenega za te vrste nastopanje?Slavko Ivančić je bil v tej igri neprekosljiv. Mojster ceremonije na terasi. V pop glasbi ni para Janu Plestenjaku. Za to vlogo moraš združevati inteligenco in ubrisanost. V eni osebi moraš združevati vse te elemente, obenem pa mora delovati naravno. Ljudje te morajo sprejeti. Poseben tip nastopača je petje na porokah, česar spet ne zmore vsak. Izreden primer pri nas so Mambo Kings, ki avtorsko niso močan ansambel, zato pa držijo svojo zabavljaško pozicijo 25 let. Da so obstali toliko časa, je velik dosežek in pomeni, da gre prav tako za neko znanje. Vse pač ni tako lahko.
Ko se sprašujemo o specifičnih čarih primorskih ansamblov, se kot možen odgovor ponuja dejstvo, da večina uspešnih primorskih ansamblov poje. Da zmorejo večglasja, medtem ko je bilo petje kot tako dolgo nasploh podcenjeno. Glasbeniki so menili, da je vokal nekaj, kar pač pride naknadno, potem ko je inštrumentalni del posnet. Pa ni tako.Če gre za vokalno-inštrumentalno glasbo, je vse drugo podrejeno petju. Tega tudi sam dolgo nisem vedel, ker mlad človek na stvari glede drugače. Osrednja stvar je vedno pesem, v njej pa besedilo. To je bistvo. Vse je treba graditi okoli njega. Povezava besedila in melodije mora biti močna.
Kot avtor ste se začeli pojavljati šele v zadnjih letih. Vas prej niso spustili zraven?Delal sem s tako močnimi avtorji, da se niti nisem upal izpostavljati. Da sem postal avtor, gre zahvala Janu Plestenjaku, ki mi je dal priložnost. Sicer sem že prej, tudi leta 1981 kot pozneje pri zasedbi Halo, naredil nekaj komadov, vendar niso prišli ven. Je pa zato zdaj En poljub mi daj postal velik hit in še nekaj drugih.
Marsikaj je slišati v teh napevih. Od slovenske ljudske glasbe, nekaj kantrija do Dalmacije.Vse to, kar smo mi. Kot mlad sem bil velik privrženec bluesa, ki ga dobro poznam. V nekem trenutku pa sem se spomnil otroštva, v katerem sem slišal veliko Avsenikov. Tiste pesmi so ostale za vedno v moji glavi in so odlične.
Pred dvajsetimi leti bi verjetno govorili drugače.Človek se spreminja, vendar pa je to naša glasba, kar je nekoč rekel tudi Bregović. Da imamo Slovenci polko in valček. Iz tega poskušamo razvijati stvari. Zadeva ima širši potencial tako od narodno-zabavnega pristopa kot od tega, ki se ga gremo mi. Ali pa kantavtorstvo.
Glasbeni posel in scena se pri nas dostikrat ne pokrivata.Se in se ne. Posel in scena sta povezani zadevi. Učim kitaro in moji varovanki sta posneli komad, ki je začel zanimati ljudi v Braziliji, ki so jima poslali ponudbo za neki festival. Starši deklet, ki niso bili bogati, so me vprašali, kaj mislim, in sem jih vprašal, kdo plača stroške oziroma kaj pričakujejo od tega. Na koncu niso šli in mislim, da je to prav. Tudi sam bi, če bi imel neki avtorski projekt, naredil krog z desetimi nastopi po klubih, vendar samo en krog zaradi promocije. Več pa ne. Spomnim se, kako sem krožil z blues zasedbo. Greš zdoma ob štirih popoldne, potem raztovoriš opremo in poješ zagamano pico, začneš igrati ob desetih zvečer in končaš ob treh zjutraj. Ob petih zjutraj prideš domov, v žepu imaš 50 evrov, ves naslednji dan pa si zdelan. Ne vidim poante v tem, da bi po lokalih igral blues. Nič ne narediš. Nekaj zapitih tipov te treplja po rami.
Veljate za izvrstnega kitarista in na mestu je vprašanje, ali obstaja kak kitarski trik, ki vam je delal težave.Ko je prišel Van Halen s tehniko ubiranja s prsti, nisem vedel, kaj počne, in me je kar frustriralo, obenem so me pa mulci pod odrom zafrkavali, da tega ne znam. Potem sem obvladal tudi to, vendar pa ne uporabljam te tehnike, ker to ni moj stil.
Igrate s Plestenjakom, ki je klasično šolan kitarist. Zakaj vas ima? Kaj mu prinašate vi?Jan zmore vrhunski jazz solo, klasiko, tudi ritem kitaro z nenavadnimi obrati akordov, za katere potrebujem čas, igra odlično, vendar pa, kot tudi sam pravi, me ima v bendu zaradi rockovskih solov.
Zdi se, da je vaša vrlina to, da nimate prevelikega ega.Ko sem začel, so bili okoli mene močnejši ljudje. Zanje sem bil majhen. Vendar pa so to vse vrline glasbenika, ki je na sceni. Tako kot v nogometu ne morejo vsi igrati v napadu. Igralec mora vedeti, kje je njegovo mesto. Ne smeš izletavati tako, da kvariš igro. To disciplino pridobiš tudi z leti.
