Gre za vrnitev po treh letih, v katerih se je zapletel v politično gradbeno afero in postal filmski igralec (v filmu Dražen je denimo igral Mirka Novosela), album pa potrjuje, da gre predvsem za talentiranega pisca besedil, ki nadaljuje izročilo zasedb Azra, Haustor, Zabranjeno pušenje pa tudi Đorđa Balaševića, torej izvajalcev, ki so bili v besedilih sposobni ponuditi dobro zgodbo. V njegovem primeru gre za zgodbe, pisane skozi pogled običajnega človeka, ki je vsaj kanček zguba.
Se spominjate prvega nastopa v Ljubljani?
Spomnim se nastopa v KUD Franceta Prešerna s KUD Idioti. Morda ni bil prvi, je bil pa med prvimi.
Kako delavna zasedba ste bili Hladno pivo oziroma kako resno ste razumeli priložnost, da se lahko v življenju prebijete z glasbo?
Tega nismo razumeli, smo imeli pa višek časa in bili smo delavni, ker nismo znali peti in igrati, zato smo veliko vadili. Nismo bili neresni. Prizadevali smo si biti dobri.
Kdaj ste dojeli, da je glasba posel?
Celo nekaj let pred prvim albumom, ko je bilo na koncertu več kot sto ljudi in vsi so znali besedila. Imeli smo srečo, da nam je uspelo takoj na začetku. Da nikdar nismo imeli padcev in da smo ves čas rasli. Imeli smo demo kaseto, ki se je odlično prodajala.
Ujeli ste generacijo?
Generacijo in situacijo. Prvi album je izšel leta 1994, ko se je vojna malenkost umirjala, mularija je hotela hoditi ven in se zabavati. Pank je bil takrat mrtev. Šele nekaj let kasneje sta se pojavila Green Day in Offspring. Spomnim se vlaka, s katerim smo šli na koncert in je bil poln tehno privržencev. Mi pa smo delovali kot težki dinozavri.
Zakaj ste razpadli?
Kreativno nismo funkcionirali. Že prej sem imel solo albume, na katerih sem glasbeno bolj eksperimentiral.
Kateri je bil rekordni obisk vašega koncerta?
Koncert na jezeru Jarun, kjer je bilo več kot dvajset tisoč ljudi. To je bilo ravno nekje med ploščama Šamar in Knjiga žalbi, s katerimi smo prerasli klubske okvire …
… in na katerih je nekaj intimističnih biserov. Tudi na vaši novi solo plošči je opaziti veliko tovrstnih besedil. Pišete vsak dan?
Ne. Pišem počasi in dolgo. Nekatere pesmi tudi po deset let, sem pa šola pripovedovalcev zgodb.
Na plošči je zaznati zagorsko-kajkavske ljudske harmonije, od prej znane zaradi Azre, Haustorja, Vještic in še koga. Kako bi jih vi opredelili?
Gre za neko melanholičnost, ki mi je blizu. Všeč mi je, da se sliši vonj podnebja, krajev, ki jim pripadam.
In vi ste kontinentalec?
Težki kontinentalec. Nimam ničesar z morjem.
No, ja …
… v redu, razen hiše na morju.
Razvpite hiše. Jo imate še?
Seveda, še vedno stoji. Ni bila problem hiša, ampak to, da je HDZ poskusila prikazati, da sem hišo pridobil prek zvez.
Vam je bilo kot pankerju treba poslovati s takšno nepremičnino? To počnejo povprečni kapitalisti.
Verjetno obstaja še kakšen pank pevec, ki si je zgradil hišo na morju. Imam čez petdeset let, naredil sem fakulteto, za seboj imam ogromno koncertov. V Istro sem hodil na morje, tam naletel na ruševino, nakar sem se pozanimal, ali lahko kupim tudi zemljišče ob hiši, ki je bilo potrebno.
Kako je to vplivalo na vas? Ste imeli veliko neprespanih noči?
Zelo veliko.
O zadevi ste napisali in izdali skladbo Ilica i marica – bajka za odrasle, ki je tudi na novi plošči. Očitna je vaša taktika, da se ne skrivate, ampak se na dogajanje odzovete najbolj neposredno, kot zmorete, torej z besedilom in skladbo. Ste se skrivali? Niste šli za nekaj dni v mesto?
Nič od tega, ker ničesar nisem zakrivil. In ja, napisal sem pesem. Kaj pa naj? Moraš se zavedati, da oni vedo, da normalen človek v takem primeru misli, da ga ljudje gledajo drugače. Na glasbeno kariero je to vplivalo toliko, da nekaj časa nisem bil pretirano aktiven. Ljudje v tem informacijskem kaosu težko ugotovijo, kaj se zares dogaja, in zdaj jim je malenkost bolj jasno. Vključno s tem, kar se zdaj dogaja v Liki. Vse to je del iste zgodbe, v kateri banda na oblasti poskuša izvleči čim več denarja iz naravnih resursov.
Kakšna je zgodba iz pesmi Marko nogomet, ko soproga odkrije,
da ima mož pod tem geslom v telefonu shranjeno številko ljubice?
Je to vaša zgodba?
Jasno, da ne, žena bi me ubila …
Kako potem lovite ravnotežje?
Spoznala me je že kot človeka, ki piše o vsem, kar mi pade na pamet. Niti skladbi Šamar in Mlohava čuna nista o meni. Pomembno se mi zdi imeti odprt prostor, o čem naj pišem, ne da se oziram na to, kaj bo rekla žena, kaj bodo rekli pravi pankerji, pa mali pankerji, oblast in ne ve še kdo. To besedilo je nastalo po ogledu italijanskega filma Popolni tujci, v katerem se zakonski pari na večerji dogovorijo, da bodo imeli telefone na mizi in da vsak lahko prebere sporočilo od slehernega. To me je navdihnilo, saj na koncu pridemo do ugotovitve, da je dobro biti v dobrih odnosih s svojo mamo.
Hladno pivo je bila skupina najstniških prijateljev, ki ste se skupaj razvili in naučili igrati. Kakšne glasbene spremljevalce ste nabrali okoli sebe zdaj, ko ste samostojni?
Predvsem sem iskal ljudi, katerimi smo skupaj dobra ekipa. Da ni nikogar, ki bi bil nervozen. Da se razumemo, da se imamo o čem pogovarjati, ko smo na poti, kar lahko traja tudi deset ur. Prestar sem, da bi trpel okoli sebe neugodne ljudi.
Posneli ste tudi nekaj filmov, postali igralec. Kako zlahka ali stežka vam je šlo?
Nikakor zlahka. Nisem spontan tip, ampak prej piflar, kar pomeni, da sem veliko delal pri osebnostni rasti.
Katere vloge bi izpostavili kot
posebno uspešne?
Iz serije Barabe in princese zagotovo, pa tudi vlogo trenerja Mirka Novosela v filmu o Draženu Petroviću.
Da, zanimiv lik, čeravno drugačen od dejanskega Novosela, ki je bil počasnejši, korpulentnejši, tudi bolj »purgerski«. Kako ste se ga lotili?
On je v resnici govoril počasi in skozi nos, vendar mi je režiser rekel, naj se s tem ne ubadam, ampak da naj bom to, kar sem, z blago upočasnitvijo, kar sem na koncu izpeljal.
