Lastniki mačk in tudi starši otrok poznajo ta pojav. Zapraviš šop evrov za igračo, na koncu pa ugotoviš, da je bila najbolj zanimiva škatla. Kaj tiči za to navado človeških mladičev, pustimo zdaj ob strani. Vemo pa, da pri mačkah ne gre za muho ali naključje. Pravzaprav gre za fascinantno prepletanje nagonov, pametne biologije in zanimivih kognitivnih mehanizmov.
Trdnjava sredi dnevne sobe
Za mačko škatla ni le odpadna embalaža, temveč varno pribežališče. Tesen prostor, ki obdaja telo z vseh strani, mački vliva občutek varnosti. Prepričana je namreč, da je tam ne more nihče presenetiti s strani, ki je ne vidi. Pri škatlah gre sicer pogosto za lažen občutek varnosti, bi pa takšno skrivališče v naravi dejansko pogosto pomenilo zaščito pred plenilci in idealno izhodišče za zasedo. Gre za globoko zakoreninjen nagon, ki ga udomačitev ni izbrisala.
To ni le teorija. Nizozemska raziskava iz leta 2014, ki jo je vodila Claudia Vinke z Univerze v Utrechtu, je pokazala, da so mačke v zavetiščih, ki so imele na voljo škatle, kazale občutno nižje ravni stresnih vedenj in se hitreje prilagodile na novo okolje v primerjavi z mačkami brez dostopa do škatel. Škatla jim kot varno zatočišče torej res olajša spopadanje s stresom ob spremembi okolja.
Kartonski radiator in iskanje topline
Poleg varnosti mačke v škatlah iščejo nekaj, kar mi pogosto spregledamo: idealno temperaturo. Mačje območje toplotnega udobja – tako imenovana termonevtralna cona – se giblje med 30 in 35 stopinjami Celzija, kar je precej višje od temperature, pri kateri se dobro počutimo mi. Ko vas mačke gledajo, kako nastavljate termostat, torej niso navdušene.
Če ne na termostat, se mora mačka znajti drugače. Karton je zaradi svoje celične strukture dober toplotni izolator. Ko se mačka zmečka v tesno škatlo, s svojo telesno toploto hitro segreje majhen prostor, material pa to toploto zadržuje. Škatla je tako v bistvu brezplačen, naravni radiator: mački omogoča, da ohranja telesno temperaturo z manj energije, kot bi je porabila na odprtem.
Ko mačji možgani ustvarijo škatlo iz nič
Morda najbolj presenetljiv vidik te navezanosti je dejstvo, da mačke sploh ne potrebujejo prave škatle, da bi se v njej počutile domače. Če ste na družbenih omrežjih zasledili trend #Catsquare, ste videli mačke, ki ponosno sedijo sredi kvadrata, ki je na tleh le nakazan z lepilnim trakom.
Raziskovalka Gabriella Smith je leta 2021 v študiji, objavljeni v reviji Applied Animal Behaviour Science, preučila, ali mačke reagirajo na tako imenovano Kanizsovo iluzijo – optično prevaro, pri kateri štirje geometrijski liki (podobni pac-manu) ustvarijo obris navideznega kvadrata, ki v resnici ne obstaja. Rezultati sicer niso bili povsem enoznačni, a so mačke vseeno pogosteje sedele v prostoru, ki ga je začrtal Kanizsov kvadrat, kot v prostoru z naključno razporejenimi liki. To namiguje, da mačji možgani zaznavajo meje v prostoru, tudi ko te obstajajo le kot optična iluzija. Gre za zanimiv vpogled v kognitivne sposobnosti mačk, ne le v njihove navade.
Radovednost in novi materiali
Seveda ne smemo pozabiti na preprosto mačjo radovednost. Vsak novi predmet v stanovanju – šumeč papir, lepljiv trak ali kartonska škatla – je vreden temeljitega ovohavanja in pregledovanja. Mačke so izrazito neofobne in hkrati neofilne oziroma so do novosti sprva previdne, a jih pogosto tudi privlačijo. Zlasti ko ugotovijo, da niso nevarne.
Naslednjič, ko boste domov prinesli paket, torej ne hitite z odlaganjem embalaže. Svojemu hišnemu tigru s tem ne podarite le novega pohištva – ponudite mu varno zavetje, toplo posteljo in priložnost za raziskovanje, vse v enem.
