Krvavi slapovi tečejo iz Taylorjevega ledenika v antarktični dolini McMurdo. Ne gre za kri, temveč za rdeče obarvano slano vodo, ki se steka proti jezeru Bonney. Pojav je prvi opazil avstralski raziskovalec Thomas Griffith Taylor leta 1911 med slovito ekspedicijo Terra Nova. Sprva so mislili, da barvo povzročajo rdeče alge, a resnica je bolj geološke in kemične narave.

Pod ledenikom se skriva rezervoar izjemno slane vode, ki je tam ujet že več kot milijon let. Ko ta voda, bogata z železom, pod pritiskom ledu brizgne skozi razpoke na površje in pride v stik s kisikom, železo oksidira – zarjavi. S tem nastane značilna krvavo rdeča barva, ki pojavu daje ime.

Pulzirajoče iztekanje in dinamika ledenika

Novejše raziskave so razkrile, da iztekanje slanice ni enakomerno, temveč pulzirajoče in epizodično. Voda prihaja na površje v sunkih skozi cevaste kanale pod ledenikom, ki jih odpira gibanje ledu. Teža ledu in njegovo počasno premikanje potiskata slanico navzgor, nakar skozi razpoke sunkovito izbruhne na površje.

Voda pod Taylorjevim ledenikom ne zamrzne zaradi dveh ključnih dejavnikov: ekstremne koncentracije soli in sproščanja latentne toplote. Ko se del vode pod velikim pritiskom vendarle spremeni v led, se ob tem sprosti energija, ki segreje okolico in ohranja preostalo slanico v tekočem stanju.

Meritve GPS so razkrile, da se površina ledenika med izpustom, ki traja približno mesec dni, zniža za okoli 1,5 centimetra, gibanje ledenika naprej pa se ob tem upočasni za približno deset odstotkov.

Priporočamo