Družbena omrežja že vsaj desetletje niso več obrobni del naših življenj, ne glede na to, kako zelo jih skušamo omejevati. Če sami ne objavljate, jih skoraj zagotovo spremljate. Če objavljate, pa ste že občutili tisto mikrodozo serotonina ali adrenalina, ko delite fotografijo lepega trenutka, enega tistih res dobrih dni.
Za starše se takšni dnevi pogosto vrtijo okoli otrok. V navalu ponosa z veseljem delijo prikupno fotografijo ali zabaven video svojega otroka na družbenih omrežjih. Temu pojavu pravimo »sharenting« – navadi staršev, da delijo življenja svojih otrok in jim s tem ustvarjajo digitalno identiteto, še preden ti sploh razumejo, kaj je internet in kakšen odtis pušča. Po raziskavi ameriškega centra za biotehnološke informacije le četrtina staršev ne deli fotografij svojih otrok. Razlogi za zadržanost so že dolgo znani: izguba nadzora nad podobami, kraja identitete in tveganje zlorab, vključno z otroško pornografijo.
Od nedolžne fotografije do lažne pornografije: temna stran deepfaka
V zadnjih dveh letih se je pojavila nova, zelo realna grožnja – aplikacije in programska oprema za ustvarjanje globokih ponaredkov. Gre za manipulirane fotografije, videoposnetke ali zvočne posnetke, ustvarjene z metodami globokega učenja, ki izjemno realistično prikazujejo osebo, kako govori ali počne nekaj, česar v resnici nikoli ni.
Globoki ponaredek, »deepfake«, posnema mimiko, govor in celoten videz ter je zasnovan tako, da zavaja javnost. Še posebej zbuja skrb, da omogoča zlonamernim uporabnikom, da iz običajnih fotografij otrok ustvarjajo lažno pornografsko gradivo – tako imenovane gole deepfake posnetke, ki so videti kot pravi otroci.
Po letnem poročilu o z umetno inteligenco ustvarjenih vsebinah spolne zlorabe otrok je bilo na forumih temnega spleta naloženih več kot 3500 novih deepfake fotografij, njihova vsebina pa postaja vse bolj nasilna. Tveganja pa se ne končajo pri pornografiji. Pri starejših, šolskih otrocih deepfake tehnologija resno nevarnost za vrstniško nasilje. Čeprav tehnologija obstaja že skoraj desetletje, je šele v zadnjih dveh letih postala tako dostopna in enostavna za uporabo, da se je razširila med množice. Psihološke posledice so primerljive z nasiljem v resničnem svetu in za žrtve pogosto zelo hude.
Ko ne fotografiramo le mi: prijatelji, stari starši, šole …
Novinar Brian X. Chen je v članku za New York Times opozoril, da zasebni profili na družbenih omrežjih niso prava rešitev. Večina zlorab namreč prihaja iz okolja, kjer storilci žrtve poznajo in jih pogosto tudi spremljajo na instagramu, kot je povedala Sarah Gardner, ustanoviteljica organizacije za zaščito otrok.
Kako se torej obnašati v svetu, kjer so življenja naših otrok skoraj neizogibno digitalno izpostavljena? Ne le zaradi naših lastnih dejanj, temveč tudi zaradi kolektivnega odnosa do družbenih omrežij kot sprejemljivega podaljška resničnosti.
Tudi če sami ne objavljate fotografij z otroškega (ali družinskega) praznovanja, je zelo verjetno, da bo to storil kdo drug. Digitalni sferi se je skoraj nemogoče povsem izogniti. Kar lahko storite, je postavljanje jasnih meja, kadar se dogodki odvijajo v vašem prostoru ali vključujejo vašega otroka.
Ko starši, vrtci, šole ali institucije delijo skupinske fotografije otrok, jih prosite, naj vas o tem vnaprej obvestijo. Nelagodje v takšnih situacijah je razumljivo, a varnost otroka je pomembnejša. Če imate starejšega otroka, ga izobražujte o globokih ponaredkih in mu ne preprečujte stika z umetno inteligenco – do nje bo tako in tako prišel. V času, ko je digitalna izpostavljenost skoraj neizogibna, je naša odgovornost predvsem v tem, kje potegnemo mejo.
