Paul Anka je bil eden prvih, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so prišli trije veliki: Joni Mitchell, Leonard Cohen in Neil Young. In z njimi vrsta drugih kanadskih glasbenikov in pesnikov, med katerimi so tisti iz skupine Band zaslužni za nekaj najbolj ameriških pesmi v rockovski zgodovini. Seznam je dolg in za nekatere med njimi občinstvo po svetu niti ne ve, da niso iz ZDA: Guess Who, Rush, Bachman Turner Overdrive, Bryan Adams, Cowboy Junkies, Alanis Morissette, Celine Dion, Diana Krall, Avril Lavigne, Nickelback…, po množici preskočenih pa naj bodo za povrh omenjeni še ramonoidni hokejski Hanson Brothers.
Toda najbolj kanadska skupina zadnjih treh desetletij se v ZDA – in s tem svetovno – nikoli ni uveljavila. Tragically Hip, kratko Hip, so (bili) preprosto preveč kanadski, da bi jih Američani lahko posvojili. Njihove bluesovsko obarvane balade o pobeglih zapornikih, skrivnostno izginulih hokejistih, krivično obsojenih in izginulih (iztrebljenih) ljudstvih so lokalne, Američani imajo takšnih v izobilju lastnih.
Toda med Kanadčani, malodane vsemi rojenimi po letu 1970, so pesmi pevca skupine Gorda Downieja prav zato ponarodele. Tudi z njimi je rasla in se oblikovala »nova« nacionalna samozavest, brez kompleksov do nekdanje kolonialne matice in tudi do velikega južnega soseda, in dandanes so pravzaprav s skupino vred nekatere od njih že nepogrešljivi del kanadske identitete (in mitologije).
Neozdravljiv možganski tumor
Slednje toliko bolj, ker se je ves narod v noči na nedeljo od Downieja in Tragically Hip poslovil na koncertu v njihovem rodnem Kingstonu (Ontario). Tisti Kanadčani, ki niso mogli biti tam, so koncert po vsem svetu spremljali v neposrednem prenosu. Dragi svet, naj ti sporočimo, da bo Kanada nocoj od pol devete zaprta, praznujemo dan Tragically Hip, je denimo tvitnila torontska policija, premier Justin Trudeau, ki je bil na koncertu, pa: »Vsa Kanada je nocoj v Kingstonu, da se zahvali, da se poslovi, da slavi kanadsko skupino.«
To je bil namreč zadnji nastop Hipov v okviru hipoma razprodane poslovilne turneje s petnajstimi postajami in zelo verjetno poslednji sploh, kajti Gord Downie ima neozdravljiv možganski tumor. Drugače zasebno zadržani 52-letni pevec in pesnik je to javnosti sporočil maja, ko je postalo jasno, da zdravljenje z operacijo, obsevanji in kemoterapijo ni bilo uspešno. Hkrati je bila to promocijska turneja za njihovo junija objavljeno štirinajsto veliko (studijsko) ploščo (Man Machine Poem), ki je prav tako kot osem prejšnjih zasedla prvo mesto kanadskih lestvic.
Skupaj so Tragically Hip prodali slabih devet milijonov plošč, in medtem ko so jih nekateri imenovali kanadski R.E.M., Kanadčani večinoma menijo, da so R.E.M. ameriški Tragically Hip. Njihova predzadnja plošča Now for Plan A je bila kot najvišje tretja v Kanadi najslabše uvrščena, medtem ko se je v ZDA od vseh povzpela najvišje. A še vedno ne med prvih sto. Downieju se je to nenehno vprašanje v intervjujih o (ne)uspehu v ZDA zdelo absurdno: »Vse, kar smo si vedno želeli, je bilo uspeti na lasten način.«
Zvočni zapis Kanade
Svojčas smo se Kanadčani čudili, kako to, da Hipom v ZDA ne uspe. Sčasoma je to postalo vir ponosa. Skupina je naša in bo naša ostala dolgo po svojem zadnjem nastopu, je v uredniškem komentarju prejšnji teden zapisal dnevnik Toronto Star. Še več, ko in če je kakšen album Tragically Hip opazil kakšen ameriški kritik (in se o njem praviloma nepohvalno izrazil), bolj so bili njihovi kanadski oboževalci prepričani, da so Hip tako edinstveni, da jih Američani ne morejo razumeti. Ker so, kot je večkrat slikovito dejal njihov oboževalec Justin Trudeau, zvočni zapis (soundtrack) Kanade.
Samo o hokeju so si verjetno lahko Kandačani še tako enotni kot o Tragically Hip in verjetno ima za to del zaslug tudi njihova, predvsem Downiejeva okoljevarstvena in humanitarna dejavnost. Hipi so organizirali veliko dobrodelnih koncertov, »politično« angažirani pa so bili zlasti glede zaščite voda in pravic prvotnih prebivalcev Kanade (kar je deloma povezano). Tako je spoštovanje med Trudeaujem in Downiejem obojestransko. Kot veste, me je premier prepričal, je dejal Downie med koncertom v Kingstonu, s svojim delom za domorodce. »Prepričal je vse. Popeljal nas bo, kamor moramo iti.« or
