Po smrti Konstantina Černenka 10. marca 1985, ki je vodil Sovjetsko zvezo zelo kratek čas, kakšnih trinajst mesecev, njegovo vodenje pa sta zaznamovali slabo zdravje in nadaljevanje politike poznega brežnjevskega obdobja, je politbiro že naslednji dan na mesto generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ) izvolil takrat 54-letnega Mihaila Gorbačova, ki je tako postal najmlajši sovjetski voditelj po Josifu Stalinu. To je bil tudi datum, ki je pomenil začetek reform perestrojke in glasnosti ter konec hladne vojne v dotedanji obliki.
Gorbačov je kot vodja komunistične partije in pozneje kot predsednik Sovjetske zveze državo vodil vse do njenega razpada decembra 1991. V času njegove vladavine se je notranja, zunanja, gospodarska in obrambna politika države korenito spremenila. Z reformami je demokratiziral sovjetsko družbo, podcenil pa je rušilno moč nacionalizmov, ki so v zgodnjih devetdesetih pripeljali do razpada Sovjetske zveze. Izdal je ukaz o umiku sovjetskih enot iz Afganistana, korenito reformiral in zmanjšal obseg sovjetskih oboroženih sil, vključno z nuklearnim arzenalom, ter v začetku leta 1991 razpustil Varšavsko zvezo in s tem dokončno zaključil poglavje hladne vojne.
Od pravnika do politika
Po izobrazbi je bil pravnik. Bil je osmi in zadnji voditelj Sovjetske zveze. Ideološko je bil sprva privrženec marksizma-leninizma, v začetku devetdesetih let pa se je nagnil k socialni demokraciji. Rodil se je v revni kmečki družini rusko-ukrajinskega rodu, odraščal pod Stalinovo vladavino, nato pa se tudi sam pridružil komunistični partiji. Med študijem prava na Državni univerzi v Moskvi se je leta 1953 poročil s sošolko Raiso Titarenko. Po selitvi v Stavropol je delal v mladinski organizaciji Komsomol, po Stalinovi smrti pa je postal glasen zagovornik reform destalinizacije sovjetskega voditelja Nikite Hruščova.
Leta 1970 je bil imenovan za prvega partijskega sekretarja stavropolskega regionalnega odbora, kjer je nadzoroval gradnjo velikega stavropolskega kanala. Leta 1978 se je vrnil v Moskvo, kjer je postal sekretar centralnega komiteja partije, leta 1979 pa so ga vključili tudi v njen politbiro, katerega redni član je postal leta 1980. Dobri dve leti po smrti Brežnjeva je politbiro po kratkotrajnih vladavinah Jurija Andropova in Konstantina Černenka nato marca 1985 Gorbačova izvolil za generalnega sekretarja CK, kar je pomenilo de facto voditelja države.
Stagnacija in razpad države
Do leta 1985 je bila Sovjetska zveza v globoki stagnaciji. Bila je gospodarsko neučinkovita, z ZDA se je podala v drago oboroževalno tekmo, svoje je terjala tudi vojna v Afganistanu, na mednarodnem trgu so cene nafte strmo padale, ta pa je bila takrat za Ruse ključni vir deviz. Do Gorbačova so državo vodili tudi dokaj ostareli voditelji, ki niso imeli konstruktivnih vizij, kako velik državni aparat gnati naprej.
Gorbačov ni bil disident, temveč zvest partijski kader, vendar je razumel, da sistem potrebuje reforme, zlasti po jedrski nesreči v Černobilu leta 1986. Perestrojka je bila poskus gospodarske reforme, ki bi dala več avtonomije podjetjem, uvedla bi tržne mehanizme in dovolila manjše podjetniške dejavnosti. Hkrati bi modernizirala državni sistem, zmanjšala birokracijo in odprla družbo navzven. Reforma glasnost pa bi omogočila večjo svobodo govora in medijev. Odprlo se je polje za razprave o stalinističnih zločinih, oblast pa je obljubila transparentnost.
Gorbačov ni nameraval razpustiti Sovjetske zveze. Hotel je rešiti socializem z reformo. Toda glasnost je odprla pot kritiki sistema, nacionalna gibanja v republikah so se okrepila, gospodarska situacija se v tako kratkem času ni izboljšala in nekaj časa se je netil odpor. Baltske republike, med njimi Litva, Latvija in Estonija, so prve zahtevale neodvisnost. Sledile so jim še druge republike od Kavkaza do Srednje Azije. Marsikje so potekali množični protesti in referendumi. Avgusta 1991 so konservativni komunisti nato skušali Gorbačova odstaviti in ustaviti razpad, toda tako imenovani avgustovski puč je propadel tudi zaradi odpora v Moskvi, kjer je imel ključno vlogo voditelj Ruske federacije Boris Jelcin. Neuspeh puča je dramatično oslabil centralno oblast in decembra 1991 je Sovjetska zveza posledično razpadla.
Uspešna zunanja politika
Gorbačovu pa gredo zasluge, da mu je uspelo vzpostaviti novo, drugačno zunanjo politiko, predvsem do ZDA, kjer je bil njegov najpomembnejši sogovornik takratni ameriški predsednik Ronald Reagan. Posledično se je napetost med velesilama dejansko razrahljala, ne nazadnje sta se predsednika celo spoprijateljila ter se večkrat obiskala. Iz tega obdobja datirajo pomembni sporazumi o jedrskem o razoroževanju, med njimi INF 1987, ruska armada pa so se zavezala, da se postopno umakne iz Afganistana, kjer so vztrajali skoraj deset let, med letoma 1979 in 1989, ko je začetna intervencija prerasla v dolgotrajno in izčrpavajočo vojno za obe strani.
Zgodovinski paradoks je, da je na Zahodu Gorbačov veljal za junaka konca hladne vojne, prejel je tudi Nobelovo nagrado za mir leta 1990. Toda v Rusiji ga mnogi še danes vidijo kot človeka, ki je razgradil državo. Umrl je po daljši bolezni 30. avgusta 2022 v centralni klinični bolnišnici v Moskvi, star je bil 91 let. Skladno z oporoko so ga pokopali na moskovskem pokopališču Novodeviči poleg žene Raise, ki je umrla 23 let pred njim. Gorbačov je bil najdlje živeči ruski voditelj v zgodovini. Presegel je Aleksandra Kerenskega in Vasilija Kuznjecova, ki sta oba živela 89 let.
