Prva in druga svetovna vojna sta povezani. Obe so (so)začeli Nemci in, zanimivo, nobena od njiju, razen konec druge, ni potekala na nemškem ozemlju. Sploh prvo vojno je nemško prebivalstvo lahko občutilo zgolj posredno, skozi učinke na civilno življenje, in ko se je 11. novembra zgodil podpis nemškega poraza, je bila to novica, ki je prišla iz tujine. Iz Francije, kjer je bila nemška vojska, medtem ko sama Nemčija ni bila nikdar napadena. Na tak način je bila oznanitev poraza lahko presenetljiva, čeravno so sočasni dogodki doma dajali vtis razpadanja države.
Cepitev v stranki
Po izbruhu revolucije v Rusiji konec leta 1917 so januarja 1918 v nemških tovarnah orožja začeli stavkati. Stavkalo je milijon ljudi, slaba polovica v Berlinu. Izza stavke je stala socialdemokratska stranka, ki je bila tiste čase najmočnejša v državi in je na začetku, tako kot večina, vojno podprla. Nemci, sploh intelektualni sloji, so bili nad vojno navdušeni. Menili so, da bo »jeklena kopel« koristila utrditvi značaja naroda. Sčasoma so ji socialdemokrati začeli nasprotovati. Poleti 1917 so bili med podpisniki resolucije za mir, hkrati pa so še vedno glasovali tudi za vojna posojila, kar je leta 1917 znotraj stranke povzročilo cepitev oziroma to, da so radikalno leve člane s Karlom Liebknechtom na čelu iz stranke izključili.
Septembra 1918 je general Erich Ludendorff, ki je bil večji del vojne na čelu nemške vojske, cesarja obvestil, da je položaj armade zaradi premoči nasprotnika brezupen in da je treba poslati zahtevo za premirje. Potem ko je uvidel, da bodo pogoji ostri, je sicer spet začel zagovarjati nadaljevanje bojevanja in cesar ga je odstavil, nakar je novembra 1918 izbruhnila nemška revolucija.
Podpis premirja
Začeli so jo mornarji v Kielu, ki niso hoteli izpluti na vojaško nalogo. Njihov upor se je razširil na kopno, kjer so oblast prevzeli delavski in vojaški sveti, 9. novembra je bila Nemčija razglašena za republiko, cesar je odstopil s položaja in oblast je prevzel svet ljudskih poslancev. To je bila začasna vlada, ki jo je vodil Friedrich Ebert, socialdemokrat, ki ni bil privrženec ideje revolucije po ruskem vzoru, kar je želel Liebknecht. Vneli so se spopadi, v katerih je bilo ubitih več sto ljudi, Ebert je s pomočjo vojske zadušil socialistično revolucijo in dal ubiti tudi nekdanja tovariša Karla Liebknechta in Roso Luxemburg.
Premirje, ki je pomenilo konec prve svetovne vojne, je bilo sklenjeno 11. novembra 1918, v imenu nove vlade ga je podpisal Matthias Erzberger, član zmerne krščanske stranke. V tem dokumentu so bili vsi zametki kasnejše versajske pogodbe in Erzberger je v očeh nemške desnice postal vrhovni izdajalec. Leta 1921 sta ga ubila pripadnika desničarske organizacije. Tudi Ebert je bil oklican za izdajalca, in to dvojnega, tako levega kot desnega, medtem ko so voditelji nemške vojske lahko razpihovali idejo, da so bili izdani, čeprav so zgolj preložili odgovornost na politike. Tako je Wilhelm Groener, general, ki je na čelu vojske nasledil generala Ludendorffa, v avtobiografiji zapisal: »Prav ustrezalo mi je, da sta vojska in vrhovno poveljstvo ostala čim bolj nedolžna v teh bednih pogajanjih o premirju, od katerih ni bilo mogoče pričakovati nič dobrega.« Tako je zrasel mit oziroma konspiracionistična teorija o nožu v hrbet, ki so jo nacisti kasneje uporabili za hujskanje ljudstva.
