Da, Đorđe Novković, Zdenko Runjić in preostala ekipa, ki je že pokojna, so imeli radi Grčijo. Obenem je to generacija, ki je ustvarila zabavno glasbo. Tudi mene. Po njihovem izboru sem na prvem tekmovanju v Maglaju predstavljal Radiotelevizijo Zagreb. Prej sem zmagoval na amaterskih pevskih tekmovanjih v reški regiji.
Od nekdaj prepevate predvsem tako imenovane dalmatinske pesmi?Najlažje je temu reči mediteranska glasba. S to glasbo sem odrastel. S festivali, kot je splitski. To imam v krvi, to imam rad in to ljudje čutijo. Zato uspevam že 30 let oziroma v Sloveniji 20 let. Ljudje se sprašujejo, kako je to mogoče, kajti ko pevec pride do nekega vrha, dve leti deluje, potem pa počasi zaide, jaz pa nisem.
Kdo vas posluša? Kako bi definirali svoje občinstvo?Pol milijona Slovencev, ki je do zdaj obiskalo moje koncerte.
Nekoč sem intervju s Heleno Blagne začel z opazko, da se je na odru resnično razdala, da je bila najživahnejša oseba v dvorani. Rekla je: »Hočete reči, da se občinstvo na mojih koncertih ne zabava?!« In zapustila intervju. Ampak vsaj nekoč je občinstvo na tovrstnih nastopih zares predvsem poslušalo in bilo precej mirno. Je danes drugače?Sedeli so na začetku, medtem ko je danes bolj živahno. Vendar pa sem imel vedno, od samih začetkov polne nastope.
Ste polnili dvorane sami? Pri vašem žanru, vključno s pokojno Simono Weiss pa Heleno Blagne in še kom, je namreč praksa, da se nastop vedno dopolni z gosti, da dvignejo koncert.Ta obrazec je bil v veljavi na začetku oziroma sredi devetdesetih let, ko se noben slovenski izvajalec ni upal nastopiti sam. Potem so to spremenili Aleksander Jež, Simona Weiss in še kdo. Odprli so pot do občinstva, ki je tudi moje občinstvo, gre pa za ljudi, ki niso obremenjeni z moli in duri, ampak so ljudje, ki morajo čutiti, da nekdo nekaj počne s srcem.
Dvorane bržkone niso vaše glavno prizorišče. Kje pretežno nastopate?Danes so to vendarle dvorane, v začetku pa sem nastopal v vsakršnih klubih in diskotekah. Nekaterih za 20, nekaterih za 200 ljudi. Stopnico po stopnico sem osvajal občinstvo, ki zdaj prihaja na koncerte. Vedno sem dal vse od sebe in tistih 20 ljudi je ostalo za vedno mojih. Brez podpore nacionalne televizije in osrednjih medijev. Prve resnejše omembe v medijih sem bil deležen šele, ko sem deset dni pred koncertom razprodal dvorano Tabor v Mariboru, kar pred menoj ni uspelo nobenemu slovenskemu glasbeniku. Mediji me niso hoteli videti, čeprav 30 let družino preživljam z glasbo. Z vstopnicami. Moja žena je po dveh letih pustila frizerstvo in od takrat vse delava sama. Kompletno organizacijo.
Prvič sem vas videl po koncertu Simone Weiss, ko ste pri zgornjem točilnem pultu v Hali Tivoli prodajali svoje zgoščenke.O, da, točno, se spomnim. Da, takrat sem se dogovoril, da namesto honorarja za nastop lahko na koncertu prodajam svoje zgoščenke. In sem jih prodal kakih sto. Nikdar mi ni bilo ničesar nerodno početi v življenju. Ko se je po dveh posnetih ploščah na Hrvaškem začela vojna, sem nekaj mesecev v Nemčiji delal tudi v tovarni paštet.
Od kod vam ideja, da mediteranski melos poslovenite in začnete peti v slovenščini, torej nekako obrnjeno kot v današnjih dneh Luka Basi?Goran Šarac me je slišal na hrvaškem pevskem festivalu in mi predlagal, da bi poskusil v slovenščini. Vedno sem imel karizmo. Tudi ko sem še igral harmoniko. Drugi so jo igrali s pogledom, uprtim v tla ali tipke, jaz pa sem imel glavo dvignjeno in se smehljal poslušalcem. In pel s srcem. To se mi ni zdela slaba ideja. Ne nazadnje je moja mama Slovenka. Najprej smo prevedli stari hit Valentinovo, s katerim mi je že uspelo na Hrvaškem. Takoj je bil hit tudi v Sloveniji in potem smo samo še nadaljevali. Simona je zgolj prevedla besedila. Hotel sem dokazati, da se da peti tudi v slovenskem jeziku, če le poješ s srcem.
Dajete vtis človeka, ki je »s srcem« sposoben odpeti tudi cenik s pijačami. »Planinski čaj z limooonooo«, v maniri dalmatinske kancone.Res je. Uspelo bi mi. Vse se da, samo moraš dati sebe.
Bi se lahko reklo, da ne smeš imeti odvečnih misli?Dobro rečeno. Ves čas moraš biti odprt.
Če naštejemo tri dalmatinske emotivce, torej Miša Kovača, Oliverja Dragojevića in Mladena Grdovića, morda pa tudi Jasmina Stavrosa, komu ste najbližje?Jaz sem Mišo.
Eksplozija v prsih. Ste od vznesenosti kdaj strgali srajco med nastopom?To ne, sem pa že zajokal, bil pa sem že tudi zelo jezen.
Mar ni ofenziva mediteranske glasbe že presedajoča oziroma gre za kulminacijo, po kateri gre pričakovati obrat v kakšno drugo smer?Se strinjam in povsem mogoče je. Sam sem preživel veliko trendov. Trendi so nevarni, ko minejo, postaneš instant pevec.
