Februarja leta 1959 se je skupina devetih mladih in izkušenih smučarskih pohodnikov podala na drzno odpravo v severni del gorovja Ural v takratni Sovjetski zvezi. Njihov cilj je bil osvojiti goro Otorten, podvig, ki bi jim prinesel najvišje pohodniško priznanje. Vodil jih je 23-letni Igor Djatlov, izkušen pohodnik in študent radiotehnike. Nobeden od njih se ni vrnil živ.
Ko so reševalci vendarle našli njihovo zadnje taborišče na pobočju gore Holatčahl, ki v jeziku lokalnega ljudstva Mansi pomeni »mrtva gora«, so odkrili prizor, ki je kljuboval vsaki logični razlagi in že desetletja spodbuja špekulacije — od znanstvenih teorij do paranormalnih ugibanj.
Odprava je sprva štela deset članov, večinoma študentov in diplomantov Uralskega politehničnega inštituta. Eden od njih, Jurij Judin, se je zaradi išiasa po nekaj dneh vrnil domov iz zadnje naseljene točke, Vizaja. Ta odločitev mu je rešila življenje. Preostalih devet – Igor Djatlov, Zinaida Kolmogorova, Ljudmila Dubinina, Aleksander Kolevatov, Rustem Slobodin, Georgij Krivoniščenko, Jurij Dorošenko, Nikolaj Thibeaux-Brignollel in Semjon Zolotarjov (najstarejši, 38-letni inštruktor) – je nadaljevalo pot proti divjini.
Dobro razpoloženje
Njihovi dnevniki in fotografije iz prvih dni odprave kažejo na dobro razpoloženje, kljub zahtevnim zimskim razmeram. Zadnji zapis v dnevniku je bil datiran 31. januarja 1959. Načrtovali so, da bodo po osvojitvi Otortena do 12. februarja poslali telegram v svoj športni klub. Ko telegrama ni bilo, sprva ni bilo večje zaskrbljenosti, saj so bile zamude pri takšnih odpravah običajne. Toda ko so dnevi minevali, je skrb naraščala.
Iskalna akcija se je začela 20. februarja. Šest dni kasneje, 26. februarja, so reševalci iz zraka opazili zapuščen šotor odprave na vzhodnem pobočju gore Holatčahl, približno deset kilometrov južno od njihovega cilja, omenjene gore Otorten. Prizor, ki so ga našli na tleh, je bil srhljiv in nerazumljiv. Šotor je bil močno poškodovan, prekrit s snegom in, kar je bilo najbolj nenavadno, prerezan oziroma raztrgan od znotraj, kot da bi si člani odprave v paniki poskušali pobegniti ven. Vsa oprema, obutev, topla oblačila in hrana so ostali v šotoru, urejeno zloženi. Zunaj šotora so v snegu našli osem ali devet nizov sledi, ki so kazale, da so ljudje kraj zapustili peš, nekateri bosi, drugi samo v nogavicah ali enem čevlju, kar je bilo v temperaturah okoli -25 do -30 stopinj Celzija popolnoma nerazumno. Sledi so vodile navzdol po pobočju proti bližnjemu gozdu, približno kilometer in pol stran.
Prvi dve trupli, Georgija Krivoniščenka in Jurija Dorošenka, so našli pod veliko staro cedro na robu gozda. Bila sta bosa in oblečena le v spodnje perilo. Ob njiju so bili ostanki majhnega ognja. Veje na cedri so bile do višine petih metrov polomljene, kar je nakazovalo, da je nekdo plezal nanjo, morda da bi opazoval okolico ali iskal šotor. Nato so med cedro in šotorom, v razmiku približno 150, 200 metrov, našli še tri trupla: Igorja Djatlova, Zinaide Kolmogorove in Rustema Slobodina. Njihov položaj je kazal, da so umrli med poskusom vrnitve k šotoru. Djatlov je ležal na hrbtu, z obrazom obrnjenim proti šotoru, v roki pa je stiskal vejico. Kolmogorova je bila najbližje šotoru. Slobodin je imel manjšo razpoko na lobanji, čeprav ta po mnenju preiskovalcev ni bila neposredni vzrok smrti. Vsi trije so bili slabo oblečeni.
Dolgo iskanje
Iskanje preostalih štirih članov odprave je trajalo več kot dva meseca. Šele 4. maja, ko se je sneg začel topiti, so njihova trupla našli v globoki grapi oziroma jarku, prekrita s štirimi metri snega, približno 75 metrov stran od cedre, globlje v gozdu. Ti štirje – Ljudmila Dubinina, Aleksander Kolevatov, Nikolaj Thibeaux-Brignollel in Semjon Zolotarjov – so bili bolje oblečeni kot ostali, nekateri so celo nosili kose oblačil prvih najdenih žrtev. Toda poškodbe, ki so jih utrpeli, so bile najbolj srhljive in nerazložljive. Nikolaj Thibeaux-Brignollel je imel hudo poškodbo lobanje. Ljudmila Dubinina in Semjon Zolotarjov pa sta utrpela obsežne notranje poškodbe prsnega koša – več zlomljenih reber na obeh straneh – podobne tistim, ki nastanejo pri silovitem udarcu, na primer pri avtomobilski nesreči ali eksploziji. Presenetljivo pa na njunih telesih ni bilo skoraj nobenih zunanjih znakov poškodb ali modric, ki bi kazale na udarec. Še bolj bizarno: Ljudmili Dubinini je manjkal jezik (po nekaterih virih tudi oči in del ustnic, kar pa bi lahko bila posledica naravnega razpadanja ali od majhnih živali v vlažnem okolju grape).
Uradna sovjetska preiskava, ki so jo zaključili maja 1959, je bila nenavadno hitra in skopa. Ugotovili so, da so vsi pohodniki umrli zaradi podhladitve, razen tistih s hudimi poškodbami. Končni zaključek je bil, da je skupino »premagala neznana, prepričljiva naravna sila«. Preiskovalci niso našli nobenih dokazov o prisotnosti drugih ljudi na območju, niti znakov boja. Območje je bilo za tri leta zaprto za javnost.
Ta uradna razlaga pa ni zadovoljila nikogar in je pustila odprtih preveč vprašanj. Recimo: zakaj so člani odprave prerezali šotor od znotraj in ga zapustili v paniki, brez primerne obleke in obutve, v smrtonosnem mrazu? Ali pa: kaj jih je tako prestrašilo? Zakaj so nekateri utrpeli tako hude notranje poškodbe brez zunanjih znakov? Sila, ki bi povzročila takšne poškodbe, bi morala biti izjemno močna.
Oranžne krogle na nebu
Kaj pomenijo poročila o nenavadnih oranžnih svetlobnih kroglah na nebu v tistem obdobju in na tistem območju, o katerih so poročale druge priče (na primer druga pohodniška skupina in meteorologi)? Zakaj so na nekaterih kosih oblačil žrtev našli rahle sledi radioaktivnosti? Zakaj naj bi imela koža žrtev nenavadno temno rjavo-oranžno barvo in sivo-bele lase, kot so trdili nekateri prisotni na pogrebih?
Skozi desetletja so se pojavile številne teorije, od bolj verjetnih do skrajno fantastičnih.
Je bil plaz? Leta 2019 in 2021 so novejše ruske preiskave ponovno podprle teorijo o manjšem snežnem plazu, ki naj bi udaril v šotor in prisilil pohodnike v beg. Toda kritiki opozarjajo, da šotor ni bil zasut, sledi pa so vodile stran od njega, ne pa v smeri bega pred plazom. Tudi poškodbe nekaterih žrtev se ne skladajo popolnoma s tipičnimi poškodbami pri plazovih.
Napad lokalnega ljudstva Mansi? Ta teorija je bila hitro ovržena, saj ni bilo nobenih znakov boja, pohodniki pa so imeli z Mansiji dobre odnose. Tudi poškodbe niso kazale na takšen napad.
Vojaški preizkus? Ena najbolj priljubljenih teorij govori o tajnem sovjetskem vojaškem preizkusu orožja (morda rakete, padajoči deli rakete ali celo zvočno orožje), ki se je ponesrečil. To bi lahko pojasnilo nenavadne luči na nebu, sevanje in morda celo notranje poškodbe ter paniko.
Od jetija do NLP
Infrazvok? Teorija o naravno ali umetno povzročenem infrazvoku, ki naj bi pri pohodnikih sprožil neznosen strah in paniko ter jih prisilil v beg.
Psihološke posledice podhladitve? Znan pojav pri hudi podhladitvi, ko ljudje v zmedenosti začnejo slačiti oblačila, ker jim je navidezno vroče. To bi lahko pojasnilo pomanjkljivo oblečenost nekaterih.
Kaj pa napad živali? Malo verjetno glede na vrsto poškodb in odsotnost sledi večjih zveri.
Paranormalne razlage? Od napada jetija do srečanja z NLP-ji – te teorije so del folklore, ki obdaja primer, vendar nimajo znanstvene podlage.
Kljub novim preiskavam in tehnološkemu napredku uganka prelaza Djatlov ostaja nerešena. Vsaka teorija ima svoje pomanjkljivosti in ne pojasni vseh nenavadnih vidikov tragedije. Kaj se je resnično zgodilo tiste ledene noči na pobočju Mrtve gore, ko je devet mladih življenj ugasnilo na tako grozljiv in skrivnosten način, verjetno ne bomo nikoli z gotovostjo izvedeli. Njihova usoda ostaja zamrznjena v času, kot večni opomin na neznane sile, ki morda prežijo v najbolj odročnih kotičkih našega sveta. Prelaz Djatlov še naprej velja za eno najbolj srhljivih in privlačnih nerešenih skrivnosti, umorov in zločinov sodobnega časa.
