Videoteke: Pauk, poslednji skavt

Tudi sam je zmeden ob dejstvu, da še kar gre

»V tej videoteki sem začel delati že davno, potem sem sedem let delal na nekem časopisu in se spet vrnil sem. Ko se je lastnik odločil, da je ne bo več imel, sem s kolegom odprl podjetje in jo prevzel. Tako rekoč čez noč, leta 2016, z njo pa sem odkupil tudi celotno zbirko filmov. In začel se je boj. Kogarkoli sva vprašala za nasvet, nama je rekel, naj tega ne storiva, češ da smo v letu 2016 na Hrvaškem, tako da sva potrebovala kar nekaj poguma. Stisnila sva zobe in je šlo. Če bi moral začeti od začetka, pa bi bilo nemogoče, prvič zato, ker filmov ne bi mogel nikjer kupiti, drugič pa zato, ker je videoteka že imela svoje stranke. A iskreno: da bo trajalo tako dolgo, nisem verjel niti sam. Ko sem jo prevzel, sem mislil, da bo šlo še leto, dve, pa jo bom začel prodajati tudi sam. Ampak ne. Ljudje še vedno prihajajo in sem tudi sam zmeden tako kot vi.«

Vstopi mama s šestletnima dvojčicama, ki nikoli nista videli videoteke. »Ali vesta, kaj je videoteka? Kot knjižnica za filme,« jima razlaga, kot da bi vstopile v muzej. »Ko sem bila majhna, so bile videoteke hit. Ne boste verjeli, ampak še vedno imamo doma DVD-predvajalnik. Pa tudi videorekorder. Koliko stane najem filma? Vidiš, daš 12 kun in dobiš film za en dan«. »Ne, ne, za en teden,« jo popravi Jantul. »En teden! V mojem času je bilo za en dan. Imajo filme, risanke, Vojno zvezd, tudi najnovejše epizode. Vama je všeč? Se bomo naslednjič prišli včlanit.«

Pogosto se zgodi, da kdo pride pogledat videoteko samo zato, ker je ni še nikoli videl, pojasni Janul. Kot neko ostalino iz minulih časov. »Prejle sem videl, kako en otrok kuka noter, pa sem odprl vrata. Otrokom je tu vse barvito. Ti dve se bosta zagotovo vrnili in sem zvlekli mamo ali očeta,« napoveduje in hkrati silovito zavrne prepričanje, da videoteko obiskujejo samo starejši. »Vsi mislijo, da sem prihajajo le upokojenci, ampak ni tako. Oni pridejo zato, ker jih moti, da se med prikazovanjem filmov na televiziji vsakih 15 minut pojavljajo reklame, niso pa edini. Vsi se čudijo temu, da sem hodijo tudi mladi. Ampak po drugi strani ne vem, zakaj ne bi. Tudi vsako knjigo lahko v obliki pdf-ja dobiš na spletu, pa ljudje še vedno kupujejo knjige ali hodijo v knjižnico. Otroci prihajajo zaradi risank. V petek in soboto pridejo sem z očetom in mamo in zanje je to kot nekakšen izlet, kar je v času, ko smo se že vsi odtujili, super zgodba. Ugotovil sem tudi, da mulci v šoli dobijo nalogo, naj si pogledajo določen film, in potem si ga pridejo sem izposodit. Kadar imam dvojni DVD, jim povem, da imajo v drugem delu komentar filma, in če si ga pogledajo, dobijo pet.«

Risanke, erotika, aktualni hiti in klasika

»Nekateri mulci pridejo celo po Kubrickove filme, čeprav si nikoli ne bi mislil, da bo 13-letnik gledal njegove filme. Sicer pa, ko pride nekdo nov, kar dobro začutim, kakšni filmi bi mu lahko bili všeč, ali pa malo povprašam in poklepetam z njim. Nekateri imajo radi hollywoodske filme, nekateri pa evropske in sploh nočejo gledati ameriških.« Meni priporoči Bojevnike podzemlja, Warriorse, ki mu jih je nekdo vrnil dan prej, sam pa raje gleda grozljivke in obožuje vse Osme potnike, tudi Prometeja, ki ga skoraj malo poboža, ko s police potegne njegov ovitek. Najde ga zlahka, ne samo zato, ker se pogosto izposoja, ampak tudi zato, ker ima vse filme disciplinirano razporejene po žanrih in po abecedi. Tisti do leta 1980 imajo svoj del, prav tako so vedno v bližini najpogosteje izposojani filmi. Videotečne klasike. Na primer E.T., The Goonies, Gremlini, Vrnitev v prihodnost, torej tisti filmi, ob katerih so nekateri odrasli, pa jih želijo pokazati svojim otrokom. Dobro gredo tudi aktualni mladinski hiti, kot so Harry Potter, Vojna zvezd, Batman in Marvelovi blockbusterji, ne gre pa niti brez Sam doma, čeprav ga za božič predvaja vsaka druga televizija, jugoslovanskih komedij, sploh kultne hrvaške Tko pjeva zlo ne misli, in mehke erotikea la Petdeset odtenkov sive, ki »jo gospe odkrivajo vedno znova«. »Erotika se tudi sicer lepo izposoja. Pravijo mi, da na televiziji ne morejo gledati takšnega porniča, kot ga dobijo na DVD, ker so na TV samo 15-minutne scene, ljudje pa hočejo gledati pornič z dramaturgijo, zgodbo. A problem je v tem, da erotike nimam več kje kupovati. Tisto, kar imam, so sladokusci že vse videli, novih filmov pa ni.« Slovenski filmi se ne izposojajo veliko, jih pa v resnici skoraj nima, najde le Kozoletove Rezervne dele in v svoje opravičilo navrže: »Ampak Slovenci tako kot Hrvati niste prav dobri v filmih…«

Vstopi starejši moški, ki izgine tako hitro, kot se pojavi. »Prišel sem mimo, samo da vprašam. Ga imaš?« »Ne še,« reče Jantul in moškega ni več. »Ta gospod, ki tudi sicer prihaja sem, išče neki jugoslovanski film iz šestdesetih let, o družini, ki gre prvič na počitnice, pa sem rekel, da bom povprašal naokrog, ali ga kdo ima. Ne zaveda se, da ga tako hitro ne bom našel,« mi reče, ko vstopi še nekdo. Veljko si je videoteko Pauk vzel za drugi dom in je v njej skoraj vsak dan. Filmov in serij si ne izposoja, ampak jih v glavnem kupuje. »Zdaj jih imam okoli 3000, 3500, nove in stare. Trenutno kupujem Sopranove, manjka mi še šesta sezona, od filmov pa sem si nazadnje pogledal The Old Guard. Super je. Tako kot ta,« pokaže na Mega ali po naše Megalodon: Predator iz globin, ki leži na pultu. »Tega sem si pogledal desetkrat,« pove, ko se pridruži še en član. Filip, ki v Pauka hodi približno enkrat na teden, čaka na Edinega preživelega in Damo in potepuha. Edinega preživelega z Markom Wahlbergom še ni, Damo in potepuha, ki ga bo gledal z družino, pa dobi. »Vsi me sprašujejo, zakaj hodim v videoteko. In rečem: zakaj misliš? Zato, da gledam filme. Pa mi rečejo, da jih lahko snamem s spleta. A ni samo to. Prvič mi to ni všeč, drugič pa mi je fino, da se tu pogovarjamo o filmih,« razlaga, ko pospravlja DVD v nahrbtnik. »Marko ima vse živo, stare, nove filme, lani pa sem si v Intersparu kupil še nov Sonyjev DVD-predvajalnik iz leta 2016, za katerega sem plačal 69 kun, medtem ko sem starega odpeljal do tasta in tašče, tako da zdaj, ko gremo k njim za božič, vzamem s sabo DVD-je in jih gledamo še tam.«

Ni dneva brez stranke

Strank Jantulu, kot je videti v ponedeljek, na prvi šolski dan, res ne manjka. Čeprav je ura dve popoldne. »Nekateri, ki živijo v tem delu mesta, prihajajo vsak dan ali vsak drugi dan ter vzamejo po dva, tri filme, ker se jim ne da snemati filmov s spleta. V povprečju sicer ljudje prihajajo po enkrat na teden, nekateri pa nekaj časa vsak drugi, tretji dan, potem pa jih ni dva, tri mesece. Vsak dan pridejo tudi kakšni novi. Ljudje iz kioska in malih trgovin okoli mene mi govorijo, da je pri meni vedno gneča, ampak pogosto se kdo zadrži dlje časa, ko išče film, veliko se pogovarjamo, tako da jih je pri meni lahko deset, pa bom na koncu iztržil 24 kun. Ko prodajalka v butiku proda jakno, dobi 500 kun. Koliko DVD-jev moram izposoditi, da 500 kun dobim jaz?« Veliko, izračunam.

»Ko je bil enkrat v časopisu objavljen intervju z mano, so bili pod njim komentarji, češ bogve, kaj počnem tu, preprodajam drogo, jaz pa že štiri leta nisem bil na dopustu,« se čudi nad tem, kako nekaterim ni nič jasno, sploh ker se od videoteke tako rekoč ne odtrga. Odprta je vsak dan, od dveh popoldne do desetih zvečer, tudi v nedeljo in ob praznikih. Izjeme so le božič, novo leto, velika noč, dan Marijinega vnebovzetja in dan mrtvih. »Najbolje je v času božiča ali velike noči, ko odhajam domov z vrečami buteljk in daril, tako, kot je bilo včasih. Nikoli v štirih letih pa se mi ni zgodilo, da kak dan ne bi imel niti enega obiskovalca, tako kot morda v sosednjem butiku. Včasih me, ko pridem sem s kolesom, čakajo že petnajst do dve, včasih pa do večera ni nobenega in potem vsi pridejo malo pred deseto. Včeraj, ko je bila nedelja, sem na vratih pustil listek, da bom odprl šele ob petih, ker sem imel opravke, pa je bil, ko sem prišel, nabiralnik poln filmov, tako da so stranke bile.«

Do zdaj je skratka šlo, trenutno pa je »malo frka zaradi korone in se sprašujemo, kako se bo končalo«. Skrbi ga. Do koronavirusa je bilo, kot pravi, solidno, zdaj pa poletje, ki je za videoteko najslabši čas, zanje traja že vse od marca, ko se je začela pandemija. »Najprej smo bili pet tednov zaprti in ljudje so nehali hoditi ven. Nekaterih ni bilo tu že od marca,« razmišlja in se sprašuje, kako bi si olajšal naslednje mesece, saj ne gre samo za to, da zasluži za svojo plačo in plačo solastnika Borisa Tomića, ampak mora zaslužiti tudi za najemnino, ki je zanj največji problem. »Ljudje sicer radi pridejo sem in vračajo filme do roka. Če jim ne zaračunam zamudnine, kadar filma ne vrnejo pravočasno, pa jim je žal in zamudnino vseeno plačajo,« domač odnos s člani opisuje Jantul, ki ima najmanj po dve kopiji filma, saj se zna zgoditi, da kdo DVD nehote spraska ali uniči. »Potem pa tu stokam. Najbolj mi je bilo hudo za Taksista, ki ga je nekdo po nesreči zlomil. Tega ne morem niti zaračunati. Kako naj ga zaračunam, če ga ni nikjer več? Na srečo je neki gospod, ki ni član, izvedel za to, da ga nimam več, in prišel sem ter mi dal svojo kopijo.«

V Jugi jih (skoraj) ni več

Jantul je videoteko Pauk sicer prevzel od prejšnjega lastnika Filipa Šarića, ki je prvo videoteko odprl že leta 1986 in je v najboljših časih imel kar 16 poslovalnic ter 50 zaposlenih. Pred petimi leti, torej leto pred tem, ko se je Šarić poslovil od izposoje filmov in štafeto predal mlajši generaciji, so bili v njej samo še štirje zaposleni, danes pa zanjo skrbita dva, Jantul in Tomić. Zagrebško videoteko sta tako rešila dva zagrebška entuziasta, drugače pa se je razpletlo v Bosni in Hercegovini, kjer danes, vsaj po naših informacijah, ni niti ene videoteke več. Ena od zadnjih v Sarajevu je bila videoteka ST, ki je v boju proti presnemavanju filmov in VOD-platformam omagala pred nekaj leti, ko je dnevno prinesla samo še po pet evrov, za ST pa so odšle še poslovalnice Cobre v Tuzli, kjer so pred petimi leti od desetih videotek ostale le tri, potem pa so poniknile še te. Mersija Alić, lastnica Cobre, ki je bila odprta več kot 25 let, je odšla v pokoj, njen sin pa je menda odprl servis za popravilo računalnikov. Za prekvalifikacijo se je odločil tudi lastnik videoteke Klub SM v Beogradu, ki je vedno bolj kot z izposojo filmov služil s tiskanjem in fotokopiranjem, dokler filmov ni začel prodajati in se posvečati izključno nevideotečnim poslom.

Zadnja videoteka, ki naj bi ostala v Srbiji, je beograjski Žabac, ki je aktiven tudi na spletu – sicer bolj poredko, a dovolj, da lahko vidimo, da še vedno miga in da se police v majhnih prostorih, podobnih Pauku, šibijo pod DVD-ovitki. Omagali pa smo tudi v Sloveniji. Pred desetimi leti se je, kot nam pove Alojz Fricelj, zaprla njegova zadnja videoteka Metulj, pet let kasneje se je s prodajo svoje filmske zbirke po 22 letih delovanja začel od tega posla poslavljati tudi Dušan Andrejka, lastnik videoteke Ruski car, ki se je zaprla leta 2016. »Pred tremi, štirimi meseci sem tudi sam raziskoval, kaj je še odprto, ker sem iskal nekatere filme, ki pri nas niso izšli, in je res, da v Sloveniji tudi sam nisem ničesar našel, nisem pa si misli, da ni nobene več. V Srbiji sem odkril videoteko Žabac, pri nas pa je v Splitu še videoteka Matrix, medtem ko sta dve še v Istri. Za nas se bolj ve, ker se predstavljamo tudi na spletu, poleg tega smo v Zagrebu, na lokaciji, ki jo vsi poznajo. V Bosni in Hercegovini, kolikor vem, prav tako ni nobene videoteke več,« naša odkritja potrdi Jantul, ki ima stranke ali vsaj eno od njih tudi v BiH. »Vsakih nekaj mesecev me pokliče približno 30 let stara ženska iz Bosne, ki od mene kupi pet, šest filmov, jaz pa ji jih pošljem po pošti. V preteklosti je večkrat prišla v Zagreb, ko je šla na kak koncert, in si je veliko filmov izposodila, ampak vse to se je marca, ko se je začela korona, ustavilo,« pravi.

A da ne bo pomote. Države nekdanje Jugoslavije, ko gre za izginjanje videotek, niso nobena izjema. VOD-platforme in nezakonite kopije filmov na spletu so opustošile trg izposojanja filmov na klasičnih nosilcih povsod po svetu, sploh v prvem desetletju tega tisočletja, ko je začel postajati popularen Netflix, z njim pa vedno bolj tudi HBO, Amazon Prime in podobni. V letu 2000 je bilo tako na primer 27.882 videotek, 15 let kasneje pa samo še 4445. Danes jih skoraj ni več. Če vemo, da je v Ameriki iz franšize Blockbuster od 9000 videotek, kolikor jih je ta družba imela v letu 2004, ostala samo še ena, pa lahko celo rečemo, da nam, če štejemo tistih nekaj videotek, ki so še ostale na območju nekdanje Jugoslavije, gre precej dobro. Zadnja Blockbusterjeva videoteka stoji v Oregonu, v mestu Bend, ki ima dobrih 90.000 prebivalcev in s tremi kini ne velja za kraj, ki bi se kaj posebno posvečal filmski umetnosti. Lani pa se ji je pridružila še videoteka Beyond v Baltimoru v zvezni državi Maryland. Filmski fani, ki so se za njeno odprtje odločili, ker se od videotek preprosto še nočejo posloviti, so v pol leta od odprtja pridobili 12.000 različnih naslovov, in to ne samo na DVD-ju ali Blue-rayu, ampak tudi na videokasetah. Med njimi so tako klasike kot žanrski in novi filmi, od ljubitelja filmov iz Finske, ki je slišal zanje, pa so brezplačno dobili celo zbirko finskih filmov.

Jantul se za kakšne klasike priporoča tudi sam. Odkupuje filmov ne, bo pa vesel vsakega, ki ga mu boste poslali, namesto da bi ga vrgli v smeti. Ali pa se tam oglasite v živo in po filmsko doživite kaj posebnega. Kot na primer fant in dekle, ki sta njegovo videoteko pred leti obiskala samska, iz nje pa odšla v paru. »Ona se je mučila s tem, kaj si bo izposodila, on pa prav tako, tako da sem ju spravil skupaj. Zares sta se spetljala, ne vem pa, kako se je končalo.« Recimo, da s srečnim koncem, tako kot bi si želeli za Pauka. Poslednjega skavta, ne poslednjega Mohikanca, ker vemo, kako se konča pri prvem in kako pri drugem. Mi pa si vendarle želimo, da bi videoteka živela še naprej!