Jadranke Juras se lahko spomnimo po zavzemanju za pravice živali, vendar pa z nobenim prejšnjim stališčem ni zbudila tolikšne pozornosti kot z nedavnim, ki je složno razburilo obrambne strukture. »Velika odgovornost je, da hodiš na misije in tam pobijaš lokalno prebivalstvo,« je izjavila v etru nacionalne televizije in izzvala razburjenje, z obrambnim ministrom Matejem Toninom na čelu, ki se je odzval gromovniško: »Očitno so za uničenje Slovenske vojske dovoljena vsa sredstva! Velik škandal in sramotenje Slovenske vojske! Višek vseh viškov.« Ob Toninu je užaljenost izpričal tudi poveljnik Slovenske vojske Miha Škerbinc.
Žaljiva naj bi bila trditev, da kot vojak na misijah pobijaš lokalno prebivalstvo. Čeravno to ni glavna beseda povedi, ki jo je Jurasova, ki jo zdaj čaka tožba, izrekla. Glavna je odgovornost. Da je pobijati velika odgovornost. O čemer nemara velja obče strinjanje. A vojaki so slišali predvsem, da pobijajo lokalno prebivalstvo.
Ali so to na kateri od misij že počeli, ni javno znano, v vsakem primeru pa na misijah nosijo ostro, torej bojno strelivo, kar pomeni, da je, seveda po predpisanih protokolih, ki v vojskah veljajo, orožje predvideno tudi za smrtonosno uporabo. Torej ubijanje. Tudi lokalnega prebivalstva, za kar bi v primeru človeka samomorilca v Afganistanu, ki bi se nameril na tam službujočo slovensko enoto, ta bi pa v samoobrambi uporabila orožje in mu vzela življenje, vendarle šlo. Za lokalnega prebivalca.
Vojaški sindikat je nasploh v seriji tožb. Nedavno so dve vložili proti državnemu zboru in vladi. Vojaki od države terjajo, da se odpravita aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki za vojake veljata, čeprav ju njihov sindikat ni podpisal. Gre za plače, ki si jih v vojaškem sindikatu prizadevajo povišati, za kar pa ob predvidenih 780 milijonih evrov za nakup orožja tudi aktualna vlada ne kaže vneme. Tožba proti estradni umetnici zaradi razžalitve pa je nekaj drugega. Tudi nenavadnega, zato kar kliče po mednarodnih primerjavah, se pravi po seznanitvi s tem, kje drugje razen v Sloveniji in v kakem primeru so užaljeni vojaki že šli v tožbo proti civilistu. Nekaj primerov vsekakor je.
Zanimiv primer iz Indije
Leta 2018 je bil v Egiptu na nekaj malega denarja, zato pa na tri leta zapora na vojaškem sodišču obsojen Galal El Behairi, egiptovski pesnik. V satirični pesmi z naslovom Balaha naj bi žalil vojsko oziroma sedanjega predsednika države Abdela Fataha Al Sisija, ki je bil nekoč vojaški častnik motorizirane pehote, kasneje šef obveščevalne službe, še kasneje obrambni minister, nato je pa z državnim udarom postal tudi predsednik.
Drugi primer je letošnji in iz Indije. Tam je skupina upokojenih častnikov indijske vojske, potem ko jih je na to navedel nacionalistični »vplivnež«, tožila producentko televizijske serije Ekto Kapur, ker je bilo v seriji uprizorjeno, kako vojakova soproga tega v njegovi odsotnosti vara. Kot so dejali tožeči, gre za prizor, ki žali indijsko vojsko oziroma predvsem graničarje na meji, za katere je značilno, da so dlje časa odsotni od doma. Sploh žaljiv prizor, so dodali tožniki, pa je ta, da ženska ljubimca obleče v soprogovo uniformo.
Prav tako letos je bil užaljen vojaški vrh v Sudanu. Pravzaprav je vnaprej zagrozil s civilno tožbo vsakomur, ki bi vojsko (še naprej) obtoževal pokola udeležencev miroljubnih demonstracij poleti 2019. Dogodka se je sicer oprijelo ime kartumski masaker, poleg sto ubitih in uporabe strelnega orožja nad nemara prvimi »hipijevskimi« demonstracijami v zgodovini Sudana pa so sile represije tudi posiljevale. In še kaj. Pa vendar je vojaški vrh sporočil: »V oboroženih silah smo se za tak ukrep odločili po sistematičnih žalitvah in obtožbah, ki presegajo meje potrpežljivosti. So del načrtnega napada na obrambni sistem države.«
Trumpa niso tožili
Tradicionalno občutljivi so vojaki v Tuniziji. Leta 2018 so na tri mesece zapora obsodili člana parlamenta Jasina Ajarija, ker je na facebooku žalil tunizijski vojaški vrh. Zaradi podobnih obtožb in obsodbe je že leta 2015 odsedel štiri mesece v zaporu, sedaj pa mu grozi nova kazen. Čeravno je civilist, ga je obsodilo vojaško sodišče. V Tuniziji obstaja zakonski člen, v katerem izrecno piše, da se vojske ne žali, na uporabo vojaških sodišč v civilnih primerih pa že dlje časa opozarja Human Rights Watch, organizacija, nekoč znana pod imenom Helsinki Watch. Kar pomeni, da je Tunizija danes primerljiva s Sovjetsko zvezo leta 1975, ko je bil podpisan helsinški dogovor, katerega nadzor udejanjanja v Sovjetski zvezi si je Helsinki Watch sicer dal za nalogo. Podoben primer kot v Tuniziji se je leta 2018 zgodil v Libanonu, kjer so libanonske oblasti na šest mesecev obsodile novinarko Hanin Gadari, ki je v ZDA kritizirala vedenje libanonske vojske v domovini. Tudi Gadarijeva je na varnem oziroma v ZDA.
Poleg slovenskega je najbolj aktualen primer vojaške tožbe zoper civilista iz Alžirije. Pred mesecem dni je sodišče na pet let zapora obsodilo Anisa Rahmanija, lastnika Enhanar TV, najmočnejše zasebne izmed enainštiridesetih televizijskih postaj v Alžiriji. Ob vsem drugem, od česar komercialne televizije danes živijo, je imela televizija, ki sicer slovi po senzacionalizmu, tudi politične prispevke. V enem od njih so javno predvajali telefonski pogovor z višjim uslužbencem obveščevalne službe, ne da bi on to vedel. Rahmani je bil obtožen in obsojen za žaljenje in obrekovanje vojske, prav tako pa zaradi neavtoriziranega predvajanja posnetka.
Še kak primer užaljenih vojakov bi se našel, vendar pa bolj ali manj ne v soseščini, s katero si Slovenija prizadeva enačiti, kot tudi ne v svetu zahodne demokracije. Vojska ni tožila Trumpa, ker je užalil njihovega veterana McCaina kot zgubo, ki se je pustila ujeti Vietnamcem. Vojaki presežno občutljivost prej kažejo v demokratično manj razvitem in manj stabilnem okolju. Za kar je ne nazadnje veljala tudi Jugoslavija v časih, ko je imel kot civilist svoje težave z vojsko aktualni predsednik vlade.
