»To se ne bo nikoli pojavilo na ABC. To je sranje. To je grozno. To se ne bo nikoli zgodilo,« se je pred več kot tremi desetletji menda zgražal eden od vodilnih televizijske mreže ABC. Ogledal si je pilota za novo televizijsko serijo, ki je bil posnet v Washingtonu, za krmilom serije pa je stal režiser, ki je imel za seboj že kar nekaj nenavadnih filmov. A se je serija vseeno zgodila, zeleno luč pa je prižgal novi šef ABC Bob Iger, ki je hotel televizijo premakniti korak naprej od družinskih serij, kot je bila komedija The Cosby Show. Dobili smo Twin Peaks Davida Lyncha, ki danes velja za prelomno točko v zgodovini televizije, 8. aprila pa je praznoval 30 let od premiere prve epizode.

»Zdelo se je, da jim je všeč. Bili so živčni in so se spraševali, ali je to dobra ideja. Vem, da so po pilotu izvedli veliko testnih projekcij. Rezultati niso bili grozni, niso pa bili niti odlični,« je o tehtanju izvršnih direktorjev pri ABC pozneje povedal Lynch, ki je imel srečo, da se je tehtnica nagnila njemu v prid. Dobil je 1,8 milijona dolarjev in zasedbo igralcev, ki so bili z izjemo Kyla MacLachlana razmeroma neznani, imel pa je tudi marketinško podporo velike televizije. Ta je svojo mašinerijo zagnala na polno in videokasete s pilotom poslala vsem ključnim novinarjem in medijem, tako da serije ni mogel spregledati praktično nihče. In je tudi ni. »Twin Peaks je nekaj, česar niste še nikoli videli v prvem večernem terminu – ali na božji zemlji,« so zapisali pri reviji Time, s podobnimi opisi pa so se ji pridružili tudi drugi.

Začel se je kot hit, končal kot fenomen

Temelji za široko gledanost prve epizode so bili postavljeni, kulturni fenomen pa je serija postala šele pozneje. Pilot je bil hit, ki ga je videlo 35 milijonov Američanov, in prva od 30 epizod, ki so se zvrstile v letih 1990 in 1991. Toda gledanost je iz tedna v teden padala in na koncu je pritegnila samo še 17 odstotkov gledalcev pred televizijskimi zasloni. ABC je vztrajal, da jo izpelje tako, kot si je zamislil Lynch s scenaristom Marcom Frostom. Pa čeprav je postajala vedno bolj bizarna in se vse bolj odmikala od trilerja, s katerim se je vse začelo. Tudi Lyncha, ki je do takrat med drugim posnel filme Človek slon, Eraserhead, Puščavski planet, Modri žamet in leta 1990 še Divji v srcu, je Twin Peaks, kot se zdi, vlekel vse manj.

Da je Twin Peaks dosegel najširšo publiko in pritegnil tako različne ciljne skupine, gre pripisati predvsem temu, da se začne precej konvencionalno, kot nekakšna mešanica kriminalke in žajfnice. Nekega dne na obrežje reke malega ameriškega mesta Twin Peaks, v katerem se nikoli ne zgodi nič strašnega, naplavi truplo najstnice Laure Palmer, ovito v plastiko. Ker je umor za malo skupnost prevelik zalogaj, v igro vstopi agent FBI Dale Cooper (Kyle MacLachlan), ki rad pije kavo in obožuje češnjevo pito, že v prvi epizodi pa poleg ženske, ki pestuje hlod, spoznamo še večino drugih protagonistov, od Laurinih sošolcev in družine do uradnih in neuradnih šefov mesta. Tako kot je bil z zločinom, ki ga je treba rešiti, izpolnjen pogoj za kriminalko, tako je bil z barvito plejado likov, ki so se melodramatično prepletali med seboj, izpolnjen pogoj za limonado. Vprašanju, kdo je ubil Lauro Palmer, se je pridružila vrsta vprašanj na temo, kdo je s kom in na kakšen način. Malo mesto brez greha je skozi razpoke začelo kazati, da je veliko bolj temačno, kot smo si mislili ob prvem srečanju.

Limonada, kriminalka, misterij, grozljivka…

Serija, ki je vedno bolj postajala kombinacija najrazličnejših žanrov, kriminalke, grozljivke, komedije, romantične drame in še česa, je nekatere gledalce počasi odvrnila, drugi so v Lynchevem slogu in zgodbi uživali, tretji pa so vztrajali samo še zato, da bi izvedeli, kdo je ubil Lauro. Izkazalo se je, da je to njen oče, ki ga je obsedel demon, v zadnji epizodi pa je Lyncha dokončno odneslo in je z demonom, preden Laura Palmer napove, da se bomo spet videli čez 25 let, obsedel še agenta Cooperja. Lynchev umetniški spopad z dobrim in zlom je ostal zapisan v anale televizije kot eden najbolj čudnih finalov serije, je pa režiser, ki ga je pozneje pritegnila transcendentalna meditacija, držal obljubo, da se bomo spet videli. Po filmu Twin Peaks: Ogenj hodi z mano, ki je leto pozneje neuspešno obračunaval z dogodki pred serijo, smo 26 let po Twin Peaksu dobili še tretjo sezono, v kateri si je Lynch dal duška še bolj kot pred četrt stoletja.

Krog je bil sklenjen, rdeča soba zaprta, mi pa se 30 let pozneje še vedno sprašujemo, kaj smo pravzaprav videli. A nekaj je gotovo, še vedno se s tem ukvarjamo in še vedno se spomnimo občutkov, ki smo jih doživljali, ko smo gledali Twin Peaks. In poslušali. Kajti Twin Peaksa brez glasbe Angela Badalamentija ne bi bilo, ali kot je rekel Frost: »Če je bila serija čoln, je bila Angelova glasba reka, ki ga je nosila.«

Priporočamo