Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad: Borštnikovo za vlogo Jeana v Ionescovih Nosorogih, nagrado za najboljšega moškega igralca za film Predmestje na festivalu Alba Regia International Film Festival, nagrado Veljka Maričića za najboljšega mladega igralca in najboljšo epizodno vlogo na mednarodnem festivalu malih scen ter študentsko Prešernovo nagrado AGRFT.
Rojeni ste v Ljubljani. Ste član ljubljanske Drame. A se to za Štajerca spodobi?»Se. Problemi nastanejo, ko jih naredimo. V mojem primeru nimam težav s tem. Da se razumemo, zelo sem ponosen na zemljo, v katero sem pognal korenine. Ljudje imajo v različnih regijah naše domovine različne značilnosti in po njih sem jaz tipičen Štajerec, to se čuje že pri prvi besedi.«
To še ni vse. Poročeni ste s Hrvatico.»Ne vidim nobenega konceptualnega problema, je pa res, da je logistika družine, ki živi na dveh straneh schengenske meje, kar zahtevna, težavna, toda ni nepremagljiva.«
Lepo. Kako poteka tako življenje?»To pomeni ogromno vožnje vseh članov družine, kakovostno organizacijo, načrtovanje, odrekanje, razumevanje, prilagajanje in improvizacijo, vendar se splača in daje rezultate. Na poti sem največ jaz. Družina je med tednom v Zagrebu, za konec tedna v Sloveniji. Vsi govorimo oba jezika.«
Zaradi rednega dela v Drami velikokrat prespite tudi v Ljubljani.»Ja, mnogokrat, ko se prebujam, ne vem, kje sem.«
Ukradel nevesto, dobil ženo
S čim se ukvarja žena? Kje sta se srečala?»Je igralka. Srečala sva se pa – kje drugje kot v gledališču. Skupaj sva nastopala v predstavi Krvava svatba SNG Maribor, v kateri sem bil jaz tisti, ki je nevesto ukradel s poroke. Igra se v nasprotju z dejanskima stanja, v predstavi konča tragično. Tam sva se zbližala in drug drugemu podala priložnost. Danes v gnezdu čivkajo trije mladički.«
Med šolanjem ste bili član skupine Zato. Prebral sem, da ste pripravljali vznemirljive gledališke dogodke. Na kakšen način si lahko predstavljamo to vznemirjanje, da si ne bomo predstavljali preveč?»To je bil čas, ko je bil s Ptuja vsako leto na AGRFT sprejet najmanj en študent in se je ustvarilo mlado, energije polno, ustvarjalno, z adrenalinom nabito jedro. S predstavami, ki smo jih uprizarjali smo oblastem in občinstvu sporočali, kako pomembno je za naše malo mesto, da ima pravo profesionalno gledališče. Vse okrog gledališča v tistem času je bilo zares vznemirljivo.«
Ste diplomirani igralec s službo v gledališču. Kakšen je bil vaš razvoj samostojnega, »stand up« komika?»Imel sem željo po uprizarjanju zabavnega improviziranega programa v gledališču. Videl sem, da občinstvo zelo dobro reagira na trenutke v programu, ko začuti, da se je nekaj rodilo v tistem trenutku, v tistem prostoru med vsemi nami, iz nas. Teh momentov je v repertoarnem gledališču, v naštudirani predstavi, relativno malo. Zato sem začel delati predstave sam. Takrat se je v Sloveniji pojavil nov žanr uprizoritvenega zabavnega programa na odrih, predvsem v klubih, to je bila 'stand up' komedija. Ta forma je bila idealna za moje želje. Na začetku je bil moj humor na tej poti precej enostaven. Temeljil je na moškem pogledu na svet in velik del programa so zavzemali moško-ženski odnosi. Publika je bila v tem prvem obdobju sestavljena v večji meri iz moškega občinstva. Čez leto ali dve se je trend obrnil. Na predstavah je bilo vedno več žensk.«
Utrujeni po krizi
Zakaj?»Ker so dame v svoji osnovni nastavitvi dojemljivejše za improvizirano komunikacijo, kar so moji nastopi postali. Ni šlo več le za predstavo, temvečk za komunikacijo, načrtno iskanje stika in tkanje vezi med občinstvom in programom. Prva faza mojega nastopanja je bil čas konjukture, čas balona, ko smo večinoma živeli in sami sebe čutili na kredit, preko svojih zmožnosti. Potem je nastopila kriza. Ljudi je zgrabil krč tesnobe. Vedeli smo, da v težkih trenutkih pomaga skupna dobra volja. Humor nam je vračal dostojanstvo v trenutkih, ko smo bili soočeni s tem, kaj so z našimi življenji naredili pohlepni, brezobzirni kapitalistični vzvodi. Kriza je trajala in se poglabljala in dosegli smo dno, so rekli – in smo si čestitali, mi si čestitamo, ko dosežemo dno. Potem so v nekem trenutku dejali, da je krize konec in nam se ni odvalil kamen od srca, niti nismo bili veseli, marveč smo bili utrujeni. In takrat so mediji med nas začeli sejati strah. Strahu pa se zoperstavljamo s tem, da se mu smejimo. Ker smejijo se pogumni, odprti, zdravi in optimistični, srčni in srečni ljudje. Nam pa mediji govorijo, da nas je strah, da je družba bolna in da ni nobene možnosti, da bi bilo bolje. Živimo v času medijske realnosti in hkrati smo v fazi transformacije, evolucije smeha. Nagibamo se k nasmešku spoznanja in osvoboditve v smislu, da si dovolimo, da se od tega, s čimer nam polnijo glave in nam pravzaprav nižajo kvaliteto življenja, distanciramo. Da smo tako rekoč aktivno neudeleženi.«
Kako se lotite priprave na vaš samostojni nastop?»Včasih sem si prej napisal tekst in ga poskušal povedati. Prvi nastop sem imel napisan na petnajstih straneh. Potem sem si pisal alineje in sem poskušal iz njih graditi zgodbice na nastopih. Potem sem imel miselni vzorec. Danes je zadeva videti tako, da sem svojemu načinu podajanja programa dal novo ime, 'freestyle comedy', v prevodu 'komedija prostega sloga', kar pomeni, da tekst, ki ga na odru izgovarjam, izhaja iz trenutnega konteksta. Ta pa je vsakodnevna spremenljivka. Spreminja se vreme, promet, geopolitična situacija, mikropolitične razmere… Vse to je trenutek, iz katerega gradim program, katerega osnovni namen je ustvarjanje pozitivne energije, optimistične skupne vibracije, srečanje z občinstvom in demonstracija pozitivnih učinkov sodelovanja. Če se odpremo in stopimo korak proti drugemu, se bo nekaj zgodilo in to v prostoru občutimo.«
Na porokah ga ni
Kaj je humor?»Je svoboda. Svoboda domišljije, misli, je zdravilo, dobro preventivno sredstvo, energija, pogum, malce porednosti, seksapila. Je živa, živahna, razgibana, razplesana, elastična, okretna, hitra, spontana, dobronamerna, hudomušna misel.«
Dobite pred nastopom priporočila, v kakšno smer naj bi šli na nastopu?»Se zgodi, ja. Predvsem, kadar gre za nastope za zaključene skupine. V glavnem so bile pobude – česa prosim ne. Smo pač narejeni tako, da imamo raje, če humorna bodica zbode koga drugega namesto nas.«
So ponudbe, ki jih ne bi sprejeli?»Na abrahamih, porokah in privatnih zabavah trenutno ne nastopam. Predvsem zaradi velike terminske gneče.«
Vas mika družbeni angažma?»Zavedam se svoje odgovornosti do občinstva, družbe in menim, da je prostor, s katerega lahko naredim največ, oder, deske, ki pomenijo življenje.«
Kateri so bili zanimivejši nastopi?»Na neki način zanimivo je bilo, ko sem bil na odru eno uro in pol, pa nisem slišal niti enega smeha. Zanimiv nastop je bil, ko sem doživel smeh, ki je ustavil program za nekaj minut. Bil je tako silovit, da me je nokavtiral. Prekrasen občutek je biti nokavtiran s takim smehom. Zanimiv nastop je bil, ko je na predstavo, to je bilo v samem začetku, prišlo šest gledalcev. Ali pa v mariborskem KGB, kjer smo zdržali 2 uri in 49 minut. Zanimivo, a ne najbolj prijetno, je bilo na nastopu, ki je trajal 25 minut, meni pa se je zdelo, da sem na odru dva dni. Vse je šlo proti toku, ni bila vzpostavljena skupna energija. Neverjeten je bil nastop za materinski dan, kjer sem imel občutek, da sem dve uri dejansko letel, ponesen od občinstva.«
V kakšnem odnosu sta politika in humor?»Politika zavzema preveč medijskega prostora. Zanimivo mi je, kako ljudstvo zelo hitro zavzame odklonilno držo do 90 izvoljenih poslancev. Saj smo jih vendar sami izvolili. To je to, to smo mi.
Parlament je ogledalo družbe, preslikava. Lahko bi, na primer, rekli: bravo, predstavniki ljudstva, notri ste, zdaj pa recite svojim šefom, da se naj zmenijo, sicer boste začeli glasovati po svoji vesti, vas je 90, njih pa je samo pet, preglasujte svoje šefe.
Sicer sem pa za več športne demokracije. Ne v smislu tekmovalnosti, ampak ferpleja, jaz sem za ferplej demokracijo, vem, utopistična drža je to, ampak optimistična.
Politična satira nima pravega smisla, saj je že realnost sama postala satirično-resničnostni šov. Vprašanje je, kako parodirati cirkus. Na politično situacijo v svojih programih gledam kot na absurd. To je komedija absurda. Saj ni res, pa je.«
