Sedem tisočletij torej ni dovolj, da bi supervulkan ugasnil. Pod morskim dnom se Kikai polni s svežo magmo, kar so v ekipi raziskovalcev z Univerze v Kobeju potrdili v študiji, objavljeni v reviji Communications Earth & Environment. Njihove ugotovitve spreminjajo dosedanje razumevanje o tem, kako se najmočnejši vulkani na svetu pripravljajo na izbruhe.
Ostanki največje katastrofe v holocenu
Kikai je nastal pred približno 7300 leti v izbruhu, ki ga geologi označujejo za največjega v holocenu. Šlo je za katastrofalno eksplozijo, ki je v zelo kratkem času izločila ogromne količine magme, zaradi česar se je površje sesedlo in oblikovalo obsežno krožno depresijo, ki danes leži pod vodo. Čeprav so strokovnjaki dolgo verjeli, da vulkan miruje, novi podatki kažejo drugačno sliko.
Podmorsko raziskovanje in napredne seizmične metode
Ključ do odkritja se skriva v kemiji. Na sredini vulkana se je oblikovala kupola iz lave, ki je začela rasti pred približno 3900 leti. Analize materiala so pokazale drugačno sestavo kot pri prvotnem izbruhu, kar v geologiji pomeni le eno: v sistem je od zunaj vstopila sveža magma. Rezervoar se torej ne ohlaja, temveč se ponovno polni.
Posledice in prihodnji nadzor supervulkanov
Raziskovalci poudarjajo širši pomen teh ugotovitev. Podobni plitvi rezervoarji magme naj bi obstajali tudi pod vulkanoma Yellowstone v ZDA in Toba v Indoneziji, ki veljata za najbolj nadzorovana in nevarna vulkanska sistema na planetu. Če proces ponovnega polnjenja, ki so ga opazili na Japonskem, velja tudi za ta sistema, navidezno dolgotrajno mirovanje ne pomeni nujno ugaslega vulkana.
Seizmolog Seama Nobukazu je pojasnil, da nameravajo v ekipi izpopolniti metode za podrobnejše popisovanje teh procesov. Cilj je izboljšati spremljanje signalov, ki bi lahko napovedali prihodnje izbruhe. Študija sicer ne napoveduje neposredne nevarnosti, ponuja pa nov model vedenja: supervulkani se po kolosalnih izbruhih ne ugasnejo, temveč se skozi tisočletja počasi polnijo in znova vzpostavljajo pogoje za prihodnjo aktivnost.
