Hoja se morda zdi samodejna, vendar vsak korak zahteva kompleksno ravnovesje med stabilnostjo, koordinacijo mišic in gibanjem naprej. S staranjem se to ravnovesje začne spreminjati. Po poročanju spletnega Scitechdaily nove raziskave iz Avstralije kažejo, da telo postopoma sprejme previdnejšo strategijo hoje, pri čemer daje prednost pokončnemu gibanju pred učinkovitim gibanjem.
Čeprav lahko ta prilagoditev kratkoročno pomaga preprečiti nestabilnost, se zdi, da zaradi nje postane hoja počasnejša, bolj utrujena in potencialno bolj dovzetna za padce.
Študija, ki so jo izvedli raziskovalci na Univerzi Flinders in Univerzi v Canberri, je pokazala, da staranje vodi do vzorca hoje, ki je bolj »varnost na prvem mestu«. Čeprav ta pristop izboljša stabilnost, hkrati zmanjša hitrost in energijsko učinkovitost, kar pomaga razložiti, zakaj se starejši odrasli hitreje utrudijo in se soočajo z večjim tveganjem za padce.
Pomembnost gležnjev
Z analizo podatkov o gibanju 107 zdravih odraslih, starih med 26 in 86 let, so raziskovalci ugotovili pomembne s starostjo povezane spremembe v delovanju gležnja in okoliških mišic med hojo.
Po besedah glavnega avtorja dr. Codyja Lindsayja, strokovnjaka za športno in vadbeno tehnologijo, je gleženj bistvenega pomena tako za ohranjanje ravnotežja kot za ustvarjanje gibanja naprej.
»Ko se staramo, telo začne dajati prednost stabilnosti pred učinkovitostjo,« pravi dr. Lindsay iz inštituta Flinders Caring Futures Institute.
»To nam pomaga, da ostanemo pokonci, hkrati pa nam hoja postane bolj naporna.«
Raziskovalci so ugotovili, da starejši odrasli pogosteje hkrati aktivirajo nasprotne mišice gležnja, kar je pojav, znan kot sokontrakcija. To poveča togost sklepov in pomaga izboljšati ravnotežje, ko se stopalo dotakne tal.
Kompromis med stabilnostjo in učinkovitostjo
Vendar pa dr. Lindsay ugotavlja, da ima ta dodatna stabilnost tudi slabosti.
»Otrdelost sklepa naredi hojo varnejšo, vendar pomeni tudi, da mišice delajo bolj intenzivno, ne da bi pri tem ustvarile toliko gibanja naprej,« pravi.
Študija je tudi ugotovila, da starejši odrasli z vsakim korakom ustvarijo manj odrivnega potenciala, kar vodi do krajših korakov in počasnejše hoje.
Izredni profesor Maarten Immink, soavtor študije, pravi, da te spremembe odražajo širšo prilagoditev v sistemih za nadzor gibanja telesa. »Živčni sistem sprejme pristop, ki daje prednost varnosti, in kompenzira spremembe, povezane s starostjo, tako da daje prednost stabilnosti pred zmogljivostjo,« pravi izredni profesor Immink, vodja raziskovalnega programa Active Lives v okviru Inštituta Caring Futures na Univerzi Flinders.
»Te spremembe lahko tudi povečajo utrujenost in otežijo hojo na daljše razdalje, hkrati pa zmanjšajo sposobnost okrevanja po spotikanju ali zdrsu – ključni dejavnik padcev med starejšimi odraslimi.«
»Tudi postopne spremembe lahko vplivajo na samozavest in neodvisnost, ljudje pa lahko opazijo, da se hitreje utrudijo ali se počutijo manj stabilne, zlasti na neravnih tleh.«
Novi načini, kako ljudem pomagati ohranjati mobilnost s staranjem
Raziskovalci pravijo, da bi se morali vadbeni programi namesto osredotočanja le na moč osredotočiti tudi na ravnotežje, koordinacijo in način, kako mišice delujejo skupaj med vsakim korakom.
»Za starejše Avstralce lahko preprosta dejanja naredijo razliko, vključno z redno telesno dejavnostjo, vajami za ravnotežje, kot so tai chi, krepitev spodnjih nog in dejavnosti, ki izzivajo koordinacijo,« pravi dr. Lindsay s Flinders' College of Health and Enablement.
»Ohranjanje aktivnosti je ena najpomembnejših stvari, ki jih ljudje lahko začnejo, majhne, redne vaje pa vam lahko pomagajo, da ostanejo samozavestni, mobilni in neodvisni dlje časa.«
Ekipa upa, da bodo rezultati pomagali pri usmerjanju izboljšanih ukrepov za preprečevanje padcev v rehabilitacijskih programih, ki podpirajo zdravo staranje.
