Si predstavljate, da naletite na sodržavljana, ki vam trdi, da je on tisti, ki si je izmislil izraz »top shit«? Da je on tisti, ki je ta izraz uvedel v slovenski pogovorni jezik? Seveda se mu smejete in mu ne verjamete. Kar pomeni tudi obratno. Če ste vi eden tistih, ki so stoodstotno prepričani, da so si neke take vrste izraz izmislili, bodite raje tiho. Nobene možnosti ni, da bi vam kdo verjel. Ne glede na to, kateri generaciji (in generacijskim izrazom) kdo pripada. Torej ne glede na to, ali gre za to, kdo si je izmislil besedo »ufur«, ki pomeni vživetost, ali kdo je v mlajših kategorijah prvi uporabil izraz »nerealno«, ki se danes uporablja za nekaj, kar sicer obstaja, a se zdi presežno dobro.
Ogromno besed, ki se jih uporablja v slovenščini, je tujk. Nekoč je predvsem vplivala nemščina in navrgla izraze, kot je »ausglajzan« (iztirjen, nor) ali »abšlesan« (zbledel), danes predvsem vpliva angleščina. Seveda še kateri jezik. »Kapirati« izhaja iz italijanščine. Mlajše ko so besede, lažje si nam je predstavljati izvor. Na primer »skenslati«, torej ukiniti, se zdi povezan s pojavom računalnikov in računalniških jezikov, ki so ponudili »cancel«. Še starejši je izraz »mega«, ki je bil kot matematična predpona odobren leta 1960, v pogovornem jeziku pri nas pa se je začel pojavljati v zgodnjih osemdesetih; na začetku se mu je kot konkurenca ponujal tudi giga, ki je doživel poraz, čeprav je večji. Mega pomeni milijon, giga pa milijardo.
»Fak« je jasen, »kul« manj
Med besede veteranke prve kategorije na naših tleh zagotovo spadata tudi »fak« in »kul« oziroma »fuck« in »cool«. Prva, sicer starodavna angleška beseda iz leta 1300 se zdi glede slovenske uporabe izrazito punk rock izvora. Bolj kot v katerem koli drugem pop ali umetniškem žanru je »fuck« uporabljen v punku. »Fuck off« ali po slovensko »odjebi« je osnova punk drže. Dvignjen sredinec med sklenjenim prstancem in kazalcem, pri čemer sredinec predstavlja falus, skrčena prsta pa testise, je punk kliše. Do pojava punka se je podobno sporočalo drugače oziroma obratno. Preostanek prstov je ostal iztegnjen, sredinec se je pa izpostavilo. Po navedbah Wikipedije gre za eno najstarejših gest civilizacije, ki so jo ljudje kot znamenje nespoštovanja sočloveku »izvajali« že v starogrških časih, kar pomeni vsaj okoli 800 let pred našim štetjem. Zlahka pa še kdaj in prej.
Kot se »fak« zdi razmeroma jasen, se »kul« zdi manj. Kot »cool« povsod po svetu biti »kul« tudi pri nas pomeni biti priseben, sprejemljiv, tudi seksi. Vendar pa v naših krajih pomeni tudi izraz za strinjanje, za odobritev nečesa, kot izraz za dobro, kar pomeni, da se je pri nas beseda razvila po svoje. Kot morebitne prinašalce izraza v Ljubljano se sumi skupino Nizozemcev, ki so se v začetku osemdesetih preselili v Ljubljano, ker so dojeli, da lahko s socialno pomočjo živijo zabavno in polno življenje v Ljubljani. Lahko da so ga v sedemdesetih prinesli hipiji, ki so prek Ljubljane potovali v Turčijo, Maroko ali Indijo. V jazz glasbi se je izraz »cool jazz« pojavil leta 1953. Seveda pa pri prodoru besede na najširše ravni ne gre zanemariti prispevka Boney M. in njihovega hita Daddy Cool iz leta 1976. Alojz Poreber - Luj, stari ljubljanski hipi, vsekakor pravi: »Kul se je začelo uporabljati bistveno prej. Že sredi sedemdesetih.«
Nič več »čao«
Ogromno izrazov je malodane izginilo ali se pojavljajo res izjemoma. Recimo »čao«. S samoglasnikom o in ne u, niti po primorsko, niti italijansko, niti beograjsko. Specialno ljubljansko. Lahko kot pozdrav, vendar pa tudi odslovitev. »Odjeb«. Danes tega »čao« ni več. Ostal je kvečjemu »čau« na bolj primorski način. Podoben vtis zbuja stari dobri »larifari«, ki ga Razvezani jezik, spletni slovar žive slovenščine, pojasnjuje kot nekaj, kar ne gre resno jemati ali ni resnično. Na primer v hitu Helene Blagne: »Moški? Ah, larifari! Vse preveč besed, ko nas osvajate.« Še težje slišiš, da je nekdo nekoga »zlojzal«, kar pomeni nesramno nategnil, niti da bi kdo komu izvedel »šale pa kape«. Kar je pomenilo približno podobno. Izraz popolne premoči. Virtuozno prevlado nečesa nad nečim, začinjeno s humorjem in igrivostjo. Poigravanje absolutno boljšega z absolutno slabšim. Še bi se našel kak zaprašen izraz, ki ni več v uporabi. »Ne me sezuvat«, kar pomeni ne poskušajte me nategovati (tudi ne mi nakladati), bi bil eden teh, se je pa zadnja leta za podobno v Ljubljani uveljavil izraz »ne mi buč prodajat«. Ta je spet eden tiste vrste, za katere smo lahko prepričani, da obstaja nekdo, ki meni in celo javno trdi, da je on ta, ki si jih je izmislil. Ali pač uvedel v rabo.
Vendarle pa končajmo z besedo legitimno. Pomeni nekaj osnovanega na pravu, zakonitega oziroma upravičenega. Legitimno je izraz, ki je sčasoma začel živeti dvojno življenje. Najprej se pojavil med intelektualci. Predvsem družboslovci. V sedemdesetih in osemdesetih letih je legitimnost veljala za ekskluzivno besedo. Kdor jo je uporabljal, je veljal za »faco«. Bila je modna, sveta beseda vrenja osemdesetih, nujni adut besednega zaklada slehernega, ki je imel ambicijo predstaviti se za tehtnega razmišljevalca o družbi in politiki. Marsikdo je v politiki tudi končal in danes lahko ugotavlja, da je vladati vse težje. V naših krajih morda tudi zato, ker je beseda izgubila ekskluzivno pozicijo. Postala je tudi del pogovorne slovenščine, in to na najbolj prostodušne načine, kot na primer: »Legitimno, stari.« Ali: »Legitimno, br't.«
V govorico običajnega življa je prešla prek pokra texas hold'em oziroma njegove popularizacije pred leti, pomeni pa smiselno potezo oziroma smiselno stavo. V tem smislu se je premaknil tudi njen pomen v ljudski rabi. Bolj kot na nekaj, kar je v skladu s splošno veljavnimi pravicami, normami, na kar se je uporaba besede praviloma nanašala nekoč, se v ljudski rabi nanaša na smiselnost ali upravičenost določene poteze. Ne glede na zakon.
