Maksim Sedej ml., slikar, grafik, esejist, pesnik in pisatelj, rojen v Ljubljani (1935), je s svojim delom segal na številna umetnostna področja. Zanj je Olga Butinar Čeh iz Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), ki je pred tremi leti z likovnim kritikom Milčkom Komeljem kurirala Sedejevo pregledno razstavo, dejala, da gre za posebnega, a pogosto spregledanega slikarja, vsestranskega umetnika in kulturnika. V slovensko umetnostno zgodovino se je zapisal kot »ekspanzivna, eruptivna ustvarjalna osebnost, ki presega tradicionalni lik slikarja in se približuje tipu vizionarskega umetnika in filozofa. Njegov opus ni zgolj estetski, temveč ontološki projekt, v okviru katerega avtor skozi ves svoj življenjski opus raziskuje bivanje, kozmični red in človekovo mesto v njem.«
Njegovi prijatelji in sodobniki so ga opisovali kot vitalističnega, viharno ekspresivnega, kot »simfonični orkester v barvi in kompoziciji«. Pri čemer je sogovornica glede Sedeja ml. še pripomnila, da kljub njegovi plemeniti in mili duši njegova dela niso bila kontemplativna in lirična kot pri njegovem očetu, temveč pokajo od silne energije, ki prehaja okvire njegovih slik.
Domača likovna šola
Ljubezen do umetnosti kot tudi osnove likovne izobrazbe je Maksim Sedej ml. prejel od svojega očeta, velikega slikarja, grafika in ilustratorja, ki je bil tudi profesor na akademiji. Domača šola mu je tako dala veliko več kot osnove in veščine likovnega jezika, saj mu je razprla dojemanje in pokazala pot, po kateri stopa ustvarjalec. »Kot večina otrok pomembnih staršev tudi njemu verjetno ni bilo enostavno ali lahko ubežati očetovi karizmi, a ko se ozremo na njegov ustvarjalni opus, vidimo, da je bil tudi Maksim Sedej ml. velik človek in umetnik s čvrsto lastno vizijo in likovno poetiko ter da mu je uspelo popolnoma stopiti iz sence in primeža očetove slave,« je poudarila poznavalka njegovega dela in življenja. Pri čemer se oče v sinovo delo ni nikoli vtikal, je pa zato mladi slikar ob delu z očetom vsrkaval veščine, pravila in likovne tehnike ter likovni jezik, ki ga je osvojil v zahtevni domači šoli, nato oblikoval v lastno umetnostno govorico.
Umetnik je bil tudi širok intelektualec, ki so mu bila, kot le malokomu, kot je še izpostavila Olga Butinar Čeh, v tujini na široko odprta vrata. V mednarodnem prostoru so ga cenili in razumeli verjetno celo bolj kot pri nas. »Preko meja so radi prisluhnili njegovim idejam in spoštovali njegov bojeviti naboj ter klenega intelektualnega duha. Veliko je ustvarjal, neumorno je iskal in raziskoval področje humanizma. Pisal je pesmi, eseje, razmišljujoč in poduhovljeno zazrt v kozmos, ki je bil pogosto del njegovega slikarskega opusa, se je prebijal v sfere, do katerih večina ne zmore.« Njegova žena, zdravnica Anka Sedej, s katero sta se poročila konec petdesetih let, je nekoč citirala njegove besede: »Umetnik ne izbira poti, živi jo ne glede na ceno. Bil sem slikarski samohodec.« Maksim Sedej ml. je od leta 1963 in do konca svojega ustvarjanja, umrl je leta 2014, tudi delal kot samostojni umetnik.
Opus z intelektualnim nabojem
Za opus Maksima Sedeja ml. pravijo, da ima značilen intelektualni naboj, ki je barvito spojen z nadrealistično domišljijo, pri čemer pa se je umetnik intenzivno obračal k življenju in poglobljeno razmišljal o eksistencialnih vprašanjih. Zanimala sta ga kozmologija in metafizika, spraševal se je o neskončnosti in odnosu človeka do kozmosa. Bil je ustvarjalec, ki ni sledil trendom in se uklanjal normam svoje dobe. Njegov likovni izraz je bil razpet med nadrealizmom, popartom in metafizično ikonografijo.
V prvem obdobju ustvarjanja je snoval zamolkle, kozmično občutene abstraktne slike. Zatem je prišel cikel, v katerem je nastalo več interpretacij del znanih tujih starih mojstrov, med njimi Hieronymusa Boscha in drugih. Po letu 1966 je sledila alegorično obarvana in politično angažirana figuralika, ki jo je sredi 80. let sklenil s ciklom Slutnja narodne pomiritve. Vzporedno je ustvarjal še slike z motivi rastlin in žuželk, v katerih se je posvečal čudežem narave. Sledile so še fantastična figuralika in apokaliptična ter kozmološka tematika.
Poleg tega je bil tudi avtor različnih literarnih besedil, med njimi knjige Štirje obrazi duše: razmišljanje o ciklusu slik, v kateri je predstavil svojo umetniško vizijo, ter pesniške zbirke Vesolje v skrinji. Deloval je tudi na področju likovne teorije, saj je bil idejni vodja in ustanovitelj ter prvi urednik trenutno edine strokovne slovenske revije na področju likovne umetnosti Likovne besede. Skupaj z Borkom Tepino sta jo zasnovala leta 1985 in od tedaj še vedno izhaja.
Tako doma kot v tujini je Maksim Sedej ml. tudi član različnih kulturnih organizacij. Svoj čas je bil predsednik Društva likovnih umetnikov Ljubljana in sekretar Društva slovenskih likovnih umetnikov. Od leta 2000 dalje, ko je v Cambridge poslal svojo slovensko-angleško publikacijo Štirje obrazi duše, so ga izbrali za dosmrtnega svetovalca za umetnost in humanizem generalnega direktorja IBC Cambridge v Angliji. V tem obdobju je postal tudi podpredsednik Svetovnega kongresa umetnosti, znanosti in komunikacij, kjer je leta 2006 prejel tudi nagrado za življenjske dosežke na področju slikarstva, literature in esejistike. Leta 2012 je postal akademik na Ameriškem biografskem inštitutu, leto kasneje pa je prejel častni doktorat za književnost na IBC Cambridge.
Slikar pa je bil vešč tudi uporabe tedaj še novih komunikacijskih orodij, saj je, kot so zapisali na spletni strani ZDSLU, postal tudi svetovno znan umetnik na družbenih omrežjih. Zgodaj si je ustvaril profil na facebooku in na spletu začel promovirati svoja dela. Na omrežju je imel številne tuje in domače prijatelje, je pojasnila sogovornica in dodala, da bi ga morda lahko poimenovali vplivnež tedanje dobe.
