Slobodan Bobo Dedeić, direktor kastinga: Najdi mi debelo žensko z velikim oprsjem

Bili sta dve ekipi Beograjčanov. Eni so hodili na Hvar, kar je bilo meni prenaporno, ker je bilo treba potovati z ladjo, drugi pa v Rovinj, ki je imel blizu Italijo za nakupe in Pulj, kjer je bil festival. Obstajala je še tretja smer, ki je ljubila Dubrovnik. Poleg tega so v Rovinj prihajale Zagrebčanke. Beograjčani so vedno padali na Zagrebčanke in Ljubljančanke, Beograjčankam pa so bili všeč Bosanci, ker so bili vedno zabavni, prav tako staro hrepenenje Beograjčank so Splitčani.

Prvič me je za asistenta režije najel režiser Dragoslav Lazić. Mislil sem, da je asistent režije resna stvar, da bova govorila o scenariju in teh zadevah, on pa mi je rekel: »Si ti asistent režije? Najdi mi debelo žensko z velikim oprsjem, ki bi bila gola na straniščni školjki, medtem ko pride sosed.« Naslov filma je Sekula in njegove ženske. Za pomoč sem se obrnil na Jaco Đesiki, razvpito prostitutko iz Čubure, mojega beograjskega kvarta. Delala je v hotelu Intercontinental, predvsem za Arabce, in je bila polna denarja. Vseeno mi je pomagala, podpisala pogodbo, odigrala vlogo, honorar pa namenila društvu distrofikov. To je bil moj prvi kasting. Obstaja pa še ena zanimivost. Pero Pelikan je pri istem filmu skrbel za statiste. Živel je v stanovanju v središču Beograda, bil pijan štiriindvajset ur na dan, v njegovem 34 kvadratnih metrov velikem stanovanju pa so bile redne zabave na ravni Fassbinderja. Režiser ga je pohvalil, da ima odlične statiste, on pa je rekel: »Ta mali je odličen.« In pokazal name. Čeprav nisem imel nobene zveze z njimi. Pozneje sem ga vprašal, zakaj. Odgovoril mi je: »Da te dvignem, ker šele začenjaš.« To je bilo nekaj najplemenitejšega, kar je kdo naredil zame.

Obstaja producentski kasting, v katerem producent določi igralce, ki bi lahko prodali film. Drugi nivo je režiserski kasting, kjer si igralce izbere režiser, tretji nivo je direktor kastinga, ki sicer sodeluje tudi pri prvih dveh, vendar je njegova naloga tretja garnitura igralcev. Direktor kastinga je dober, kolikor ima poguma povedati svoje mnenje. Da čemu nasprotuje, ne pa da se strinja, zato da naredi svoje. No, resno sem se s kastingom začel ukvarjati pri Srđanu Karanoviću, ki je po mojem okusu največji jugoslovanski režiser praške šole in eden največjih nasploh. Grlom u jagode je kultna serija. On mi je prvi pokazal, kako lahko iz naturščika izvlečeš, kar lahko izvlečeš. Potem me je poklical Kusturica za film Dom za obešanje.

Neda Arnerić, ker ji ni bilo treba, ker je tako in tako igrala, sicer pa vsi. Celo Pavle Vujisić, čeprav se o njem govori, da je ni imel, jo je imel. Edino Slavko Štimac nima akademije, je pa začel igrati kot otrok. Je edini naturščik, ki je odigral velike glavne vloge. Vendar pa, kaj je naturščik, ki dobi svetovno filmsko nagrado? To je delo režiserja. On je ta, ki naturščika popelje, kamor ga popelje. Jaz, če imam kak talent, je, da zavoham človeka, ki ima potencial, da bi se z njim dalo delati. Morda je moj delež šestdesetodstoten, vendar pa brez režiserjevih štiridesetih nihče ne bi govoril tudi o mojem delu. Kasting je simbioza, to poskušam dopovedati svojim narcisoidnim kolegom.

Imam ljudi okrog, v Skopju, Beogradu, Ljubljani in še kje, ljudi, ki so živčevje svojih mest in ki poznajo ljudi. Ti ljudje so osnovni informatorji, tudi vodniki, jaz ponudim svoj instinkt. Osnovno pravilo, ki se ga držim, je, da iščem ljudi v njihovih najbolj logičnih okoljih. Če potrebujemo lik, ki je po filmskem opisu iz zahodne Srbije, bom šel tja. Za film o srbskem mulcu na Kosovu sem šel iskat naturščike v Kosovsko Mitrovico. Ni kazalo dobro, ko sem na neki škarpi zagledal mulca, ki me je sprva kljubovalno s pljunkom predse odklonil, ko sem ga poklical, itak pa je prišel provocirat okolico. Malodane držeč ga za vrat sem ga pripeljal v prostor, kjer smo imeli testna snemanja. Takoj se je izkazal za genialnega. To je bil Denis Murić, danes igra v vseh srbskih serijah, v korejskih filmih, študira igro in je najperspektivnejši srbski igralec ta trenutek.

Dobre igralce dela produkcija, ki pa je v Sloveniji ni. Če nimaš produkcije, ne moreš sprofilirati igralca. V Sloveniji obstajajo izredni igralci, Vlado Novak na primer, Boris Cavazza lahko v kadru prdi, pa bo genialen, tudi njegov sin Sebastian je zelo spodoben, Marjuta Slamič je velika igralka, Vlado Vlaškalić prav tako, vendar pa nimajo produkcije, ki bi jim omogočila redno igranje.