Heavy metal je živ in zdrav. Kaj živ in zdrav, tolče, skače, grize. Vse bolj. Veste, kako vem? Ker sem v sredo na poti v Zagreb srečal petnajstletno deklino, nasmejano do ušes. To je bil najboljši dan v njenem letu. Zraven pa njena mama. Tudi ona nasmejana. Obe v klasičnih Slayerjevih majicah. Saj veste, heavy metal ikonografija: črna podlaga, na njej pa spektakularno grozljivo zarotirana podoba. »Bolje, da grem jaz z njo, kajne? Sicer pa... To bo špil!« je zadovoljno rekla mama. Malo je manjkalo, pa bi iztegnila jezik.
Da gre metal glasbi dobro, je očitno, kar tako ali tako ugotovimo vsako leto znova, ko se trume valijo na zdaj že praviloma vnaprej razprodani festival Metal days v Tolminu. Vendar imajo samostojni koncerti, vsaj zame, še večjo draž, sploh na tradicionalnih, mestnih lokacijah. Vse črno se je kar nenadoma razlilo okoli zagrebškega velesejma v sredo. »Nimam dela, na zavodu sem, vse skupaj mi nanese 370 evrov, ampak... Še dobro, da imam tale dva!« mi je Ljubljančan pokazal na svoja kolega. To so takšni ljudje, ki nekako skupaj napraskajo tiste novce, si nadenejo sprano, ampak še vedno ravno prav kričečo majico in – vozi, miško. Gremo na metal, gremo na pivo!
Anthrax na kratko, a na polno
Deveti paviljon zagrebškega velesejma ima v nasprotju z Gospodarskim razstaviščem vsaj to prednost, da je jajčasto oblikovan in mačka lahko skaklja okoli od hrupa razmajane (ne)pločevinaste strehe, sicer pa je koncept teh dvoran bolj ali manj enak. Zvok se odbija. Kot da bi tranzistor vrgel v pralni stroj in navil centrifugo. Dobro, ko je na sceno, točno ob pol devetih, stopil Anthrax, je še nekako šlo. Ko so ob desetih ojačevalci šli do dvanajst, trinajst in tako naprej ter se je razletel Slayer... Ti je izprašilo zadnjico. Postali smo malone zamaknjeni. Tako ni bilo čudno, ko je mimo nas priletel Marko Soršak - Soki, bobnar skupine Elvis Jackson, z zamaški v ušesih. »Štopli, stari?!« sem ga vprašal, on pa je samo kimal, popolnoma je bil zamaknjen, skorajda omamljen od muzike. On in kakšnih dva tisoč drugih.
Anthrax in Slayer. Dosmrtna člana velike četverice thrash metala, ki je skozi osemdeseta leta grizla pločevinke piva, se izživljala na kitarah, razgrajala na bobnih in prišla zmagovalno v devetdeseta leta kot najglasnejša alternativna eksplozija, kar jih je kdaj bilo. Bum, dras, tresk! Če se je Metallica prigrizla do milijonov, kar je izzvalo njenega primarnega, a kmalu nagnanega člana Dava Mustaina, da je podobno storil z Megadeth, sta Slayer in Anthrax (p)ostala tista osnova thrash metala, ki ničesar ne prodaja, zato ne gre za to, ali bi vi to kupili. Ali razumeš ali pač ne. Tvoja stvar, vsekakor pa vsi vljudno vabljeni.
In še kako vabljeni! Že Anthrax, newyorški kolektiv, ki ga vodi 52-letni Scott Ian od leta 1981, nas je popeljal skozi devet skladb tako, le on zna. Osivela je le markantna Ianova brada, vse drugo je enako mladostno zagnano, kakor je bilo. Metal se morda na videz stara le na odru, kajti ko je Anthrax svoj kratki, a udarni nastop sklenil s prepoznavno pesmijo Indians, ga ni bilo takega, ki ne bi dvignil kazalca in mezinca. Šlo je na polno. Ni čudno, da je bila ob pol devetih zvečer taka gneča, saj nihče ni hotel zamuditi niti enega tona. Do Indians je bilo že vse sardelasto napolnjeno, kisik je dal prostor ogljikovemu dioksidu. Že to te praviloma utrudi, bolj malo pomagajo štirje decilitri piva za dvajset kun, ampak glasba, še vedno nepopustljivo žaganje, je odrešitev. Joey Belladonna je pri 55 letih kričal, kako joka in umira z Indijanci in štirimi kolegi iz benda.
Dvajset pesmi, dvajset apokalips
Ampak to ni bilo še nič v primerjavi s tem, kar je sledilo. Mularija, pomešana z metal veterani, si je skušala nabrati kisik na zalogo pred paviljonom. Zaman. Tole gre le na vdih. In končno. Ura je bila deset. Zdaj črne, zdaj rdeče luči. In ogromen napis. Slayer. Zraven dva narobe obrnjena križa. Ko so enkrat začeli, niso končali. To te ne spusti. Je kot nekaj, iz česar se ne moreš izviti. Brada do tal, bobniči v ušesih do maksimuma. Tom Araya, 54-letni basist, ki kalifornijski četverec za mikronom vodi od leta 1981, ti ne pusti, da bi za trenutek pomislil na kar koli drugega. Zlovešče, nesramno, skorajda zlonamerno vodi repertoar. Dvajset pesmi, dvajset apokalips. Žal večino besedila v takem trušču preslišimo, tako ali tako pa znajo vsi levo in desno od tebe vse na pamet. Besedila o Josefu Mengeleju in njegovih bolnih poskusih v Auschwitzu, nekrofiliji, nasilju, satanizmu. To je kraljestvo smrti. Slayer bi kaj kmalu lahko končal svojo zgodbo pred tremi leti, ko je pri 49 letih preminil legendarni kitarist Jeff Hanneman. »Kot da bi začeli znova,« se je lovil Araya, poleg kitarista Kerryja Kinga in dlje časa tudi bobnarja Dava Lombarda (za bobni zdaj spet sedi Paul Bostaph) član četverice, ki je zagrešila Reign in blood (1986), še vedno primarno poredno nažigaško čtivo za bralno značko thrash metala.
Hannemanu na čast se je proti koncu koncerta dvignil velik plakat, prirejen logotip Heinekena. Ikona in pol. Pokojni kitarist je bil torej zraven, v vsakem udarcu na dvojni bobnarski pedal ali v vseh tistih solažah, ki jih zdaj izvaja Gary Holt. Kakšno težo sveta je Slayer prevzel nase, pokažejo težji, vsaj malo počasnejši, a toliko grozljivejši komadi, kot sta Seasons in the abyss ter When stillness comes. Bu! Prestrašeni? Grozeči akordi, kot na pogrebu. Z bisom, ki je izpolnil vsa pričakovanja. Saj je glasba z zadnje plošče Repentless dosegla svoj učinek, ampak zaključek z Raining blood, Black magic in Angel of death... Publika se je izmučena, povožena, ampak tako prekleto zadovoljna, obrnila in šla. Nazaj iz postapokalipse v dejanski, stvarni svet. Do naslednjič. Kajti najnapornejši abonma bo kmalu imel nove datume. Zagotovo. Bu!
