Slovenci skladbo Silvestrski poljub poslušamo in izvajamo vsako leto znova, ob prehodu v novo leto, in se je očitno ne naveličamo. »Ko pride polnoč / ko gorijo le še sveče / spet te poljubim / voščim ti veliko sreče«. Verjetno ni Slovenca, ki ne bi znal odpeti vsaj nekaj vrstic besedila, ki ga je napisal legendarni slovenski tekstopisec Dušan Velkaverh, avtor številnih legendarnih slovenskih popevk, med drugim Dan ljubezni, Bisere imaš v očeh, Dan neskončnih sanj, Ljubljančanke in drugih. To pesem je napisal, ko je bil zaljubljen v neko deklico, ki jo je smel poljubiti le za silvestrovo od voščilu za novo leto. Dekle mu je bilo inspiracija, njeno ime pa je še danes skrivnost.
Da je skladba Silvestrski poljub ostala ena najbolj znanih slovenskih popevk, je krepko pripomogel ugledni slovenski skladatelj, dirigent, pianist in aranžer Jože Privšek, ki je pesem uglasbil. Toda šele pevec Alfi Nipič je bil tisti, ki jo je s svojo nepozabno interpretacijo prinesel v slovenske domove, prvič na silvestrovo 31. decembra 1971, v silvestrski oddaji na RTV Slovenija. Zanimivost je ta, da so pesem v izvedbo najprej ponudili pevki Eldi Viler, vendar je zaradi zdravstvenih razlogov morala ponudbo odkloniti. Privšek, ki je bil glasbeni vodja projekta, je potem po telefonu poklical Nipiča, in ko ga je slišal pesem odpeti, je bil menda navdušen. Pohvalil ga je za odlično interpretacijo in dejal, da mu je uspelo pesem zapeti natanko tako, kot si je sam zamislil.
Skladbo Silvestrski poljub so posneli 8. decembra 1971 v Studiu 14 na Radiu Ljubljana s Plesnim orkestrom RTV Ljubljana (danes Big Band RTV Slovenija), torej slab mesec pred krstno izvedbo v javnosti. Posneli so jo v rekordnih 15 minutah. Nipič je pesem pred snemanjem zapel le trikrat. Leta 1972 je skladba prvič izšla na vinilni plošči pri založbi Helidon v okviru narečne popevke Vesela jesen '72. Šele leta 1975 ali 1976 je izšla kot samostojna vinilna plošča Alfija Nipiča, prav tako pri Helidonu. Na tej plošči je še skladba Žametne noči. Pesem Silvestrska noč sicer obstaja v štirih različicah. Alfi Nipič je prvo različico posnel z big bandom, drugo je posnel z Ansamblom Lojzeta Slaka, tretjo z revijskim orkestrom, četrto pa je z manjšo zasedbo različnih inštrumentov. To različico uporabi, ko nastopa v živo na odrih.
Novoletna himna Slovenije
Kakšna magična formula se skriva v skladbi Silvestrski poljub, ki velja za nekakšno neformalno novoletno himno Slovenije, da se je zapisala med zimzelene, gre po muzikološki plati iskati v melodični liniji, ki je harmonsko dostopna, nostalgična in emocionalna, vse to pa omogoča bolj pristen stik s poslušalci. Odlično napisan je tudi »bigbandovski« aranžma, ki pričara praznično, skoraj filmsko vzdušje, v srce pa seže tudi besedilo, ki govori o ljubezni, upanju in poljubih. Gre za univerzalne teme, s katerimi se lahko identificirajo vse generacije. Mnoge generacije to pesem poslušajo že od otroštva, vse to pa le dodatno krepi nostalgična čustva.
Čeprav Nipič skladbe Silvestrski poljub ni ustvaril sam in jo je tako rekoč samo odpel, nam je prva asociacija na pesem in novoletne praznike prav on. Kajti odpeti jo zna vsakič znova tako, da poslušalcu privrejo solze na oči. S toplim vokalom in osebnim pristopom je njegova izvedba vedno iskrena. Obstajajo pa tudi druge reinterpretacije in izvedbe, ki pesem ohranjajo živo. Eno kakovostnejših je odpela vokalna zasedba Perpetuum Jazzile, kjer je sodeloval tudi Nipič. Na platformah, kot je youtube, pa se pojavljajo amaterske ali lokalne »cover« različice (recimo Silvestrski poljub – cover by Sašo Nunar). Pesem se občasno pojavlja še v drugačnih, nekonvencionalnih ali satiričnih glasbenih projektih, recimo rockovskih. Vse te različice kažejo, kako zelo je ponarodela.
Praznični »šlagerji«
Silvestrski poljub je zanimiv primer skladbe, ki bi jo zlahka odpisali kot sentimentalni kič ali novoletni »šlager«. A tega ne moremo storiti. Besedilo nikakor ni naivno, je pa namenoma napisano sentimentalno, da se čim bolj približa običajnim ljudem. Čustvo ljubezni tukaj ne nagovarja posameznika kot subjekta, ampak kot člana skupnosti v ključnem trenutku, med prehodom starega v novo. Lahko bi jo razumeli celo kot nekakšen kolektivni slovenski ritual, ki se vsako leto znova ponovi. V tem smislu deluje podobno kot himna: ne poslušamo je zato, da nas preseneti, temveč zato, ker potrdi občutek, da smo »tam, kjer moramo biti«. Silvestrski poljub nam da tudi neko čustveno dovoljenje, da smo lahko patetični, romantični in da nam je dovoljeno verjeti v lepši jutri.
Novoletna himna Slovenije pa ima svoje sorodnike tudi po svetu. Na Škotskem denimo ob polnoči pojejo skladbo Auld Lang Syne, v Ameriki je to What Are You Doing New Year's Eve?, jazz standard, pod katerega sta se podpisala Frank Sinatra in Ella Fitzgerald, v Franciji pa se izvajajo praznični šansoni, kakršne je denimo ustvarjal skladatelj in šansonjer Charles Aznavour – romantične in rahlo melanholične.
