Iskati Hawaian Tropic med sodobnimi in poudarjeno zdravimi kremami je nemara podobno iskanju recepta za ocvrt zrezek na veganski strani.
Zdravljenje s soncem
Tropic je iz drugih časov. Iz časov Deliala, Soleje, Sun Mixa in reklame »Vsaka ima svoj faktor«, tudi tablet Braunemon, ki so se reklamirale z »Da pocrniš, a ne izgoriš«. Vendar pa tudi iz časov Tropical Blenda, prav tako po kokosu dišeče kreme od Coppertona, ki je na trg prišla konec sedemdesetih. Zato je človek, ko začuti kokosov vonj – podobno kot pri skladbah, pri katerih pozna zgolj melodijo, ne pa izvajalca – lahko v dilemi, ali gre za Tropic ali Blend.
V vsakem primeru oba izhajata iz časov, ko se je živelj na plažah pražil cele dneve. Ko je bil smisel dopusta pridobiti čim več barve. Ko se je spomladi nabiralo temeljno barvo, da se je šlo na morje s predpripravljeno kožo. In se je očete zjutraj pošiljalo na plažo, da so zavzeli prostor. Ne samo pri nas. Ljudje iz severnih dežel Evrope so znali biti najbolj manično zagoreli v letovišču. Oranžno bronasti severnjaki, žareči v belih majčkah zvečer. Zlati časi sončenja in pehanja za barvo.
Za pridobivanje barve se je uporabljalo ogromno stvari, ne samo sončne kreme. Vključno s pivom (pa ne da si pijan zaspal na soncu), kakavovim maslom, olivnim in mandljevim oljem, natopljenimi orehi, žafranom in še čim. »Vse to pripomore k lepši barvi, vendar pa vedno tvegate, da boste razvili preobčutljivostno reakcijo in da boste poleg opekline dobili še mehurje. To je v resnici precej nevarna igra, ki se je danes zavedamo. Otroke se je pred 50 leti dajalo na sonce, da pozimi ne bi bili bolni. Ni se nas varovalo. Danes pa je to redkost. V tistih časih so bila še vedno zelo vplivna odkritja iz začetka 20. stoletja, ko so Angleži ugotavljali, da so njihovi otroci bolj bolehni, ker so zaradi smoga in življenja v notranjih prostorih malo na soncu. Kajti samo pod vplivom sončne svetlobe (UVB-žarkov) se v naši koži tvori D-vitamin. Nadomeščamo ga lahko s prehranskimi dodatki, neposredno z vitaminom ali na primer z ribjim oljem. In zanimivo. Trenutno priporočen odmerek vitamina D je še vedno tak kot pred mnogimi leti oziroma je enak žlici ribjega olja,« pravi dr. Rogl-Butinova.
Zgodovina pravi, da do 20. stoletja sončenje ni bilo modno. Če si bil zagorel, je to pomenilo, da si izpostavljen delu na prostem, in ne aristokratskemu posedanju v notranjih prostorih. Potem pa je leta 1903 islandsko-danski zdravnik Niels Finsen dobil Nobelovo nagrado za odkritje, da svetloba lahko zdravi »lupus vulgaris«, kožno bolezen, ki jo je povzročala bakterija tuberkuloze. Izpostavljanje soncu je dobilo močno afirmacijo. Obenem sta začela pridobivati veljavo šport in rekreacija. Leta 1912 se je na olimpijskih igrah na primer pojavilo žensko plavanje. Predvsem angleška ekipa je izstopala po enodelnih, telesu prilegajočih se kopalkah. A če se je ženska v takšnih kopalkah pojavila na javni plaži, je obstajala velika možnost, da jo bodo aretirali. Ženske so se v tistih časih javno še vedno kopale v oblekah s krili in rokavi, po plažah pa so operirali inšpektorji, ki so krilom merili dolžino. Tudi moški v tridesetih letih na plažah recimo niso smeli kazati golih prsi, medtem ko je ženskam ta pravica pripadla šele trideset, če ne štirideset let kasneje.
Krpice letijo s telesa
V vsakem primeru je dvajset let po Finsenovi Nobelovi nagradi svoje prispevala Coco Chanel, francoska modna kreatorka in modna osvobojevalka žensk. S počitnic se je vrnila zagorela od sonca, kar v zgodovini sončenja velja za prelomno, saj je bila gospa oseba, po kateri se je takrat zgledovalo. Sončenje je postalo modno in je vplivalo tako na modo kot na kozmetiko. Kopalke so začele izgubljati kvadraturo in ljudje so postajali vedno bolj goli. Leta 1946 so bile izumljene kopalke, imenovane bikini, ki pa niso bile prve dvodelne ženske kopalke. Že med drugo svetovno vojno so jih začeli izdelovati v ZDA, razlog je bil pa ta, da je država zaradi vojnih razmer racionalizirala porabo materialov, kar je povzročilo, da so izdelovalci kopalk nehali trošiti najlon za sredinske dele enodelnih kopalk. Pa vendar je bikini – ki je bil kot »atomska bomba v modi« poimenovan po atolu v Pacifiku, na katerem so Američani istega leta 1946 začeli izvajati serijo jedrskih poskusov – potreboval kar nekaj časa, da se je zunaj filmov uveljavil na plažah. Najprej so se morali zgoditi popkulturna šestdeseta in hipijada.
Z vzponom sončenja so se pojavile tudi kreme. Kulten Piz Buin je nastal po tem, ko je švicarskega študenta kemije Franza Greiterja med vzponom na istoimeni alpski vrh leta 1938 opeklo sonce in je leta 1946 dal na trg zaščitno kremo proti soncu. A Piz Buin je bil v osnovi zaščitna krema. Ambicija Benjamina Greena, farmacevta iz Miamija, po recepturi katerega je nastal Coppertone in bil leta 1944 dan na trg, je bila vendarle ustvariti pripomoček za lepšo zagorelost. Enako velja za Hawaian Tropic. Oba, tako osnovni Greenov zvarek kot H. T., ki ga je po obisku Havajev v očetovi garaži v Kentuckyju zvaril Donald Rice, sta temeljila na kokosu. Kot že rečeno, se je konec sedemdesetih let pojavil še povratni udarec Coppertona z imenom Tropical Blend, ki se z današnjega zornega kota zdi neposreden odziv na Hawaian Tropic, v vseh primerih pa je šlo za zmagoviti vonj kokosa.
Sončenje v ilegali
Nasploh je vonj, tudi če bereš sodobne forume o sončnih kremah, še vedno zelo pomemben argument pri odločitvi, katero kremo kdo izbere. Oziroma kot je dejal neki forumaš: »Sončna krema mora dišati. Če že švicam, hočem dišati!«
Vonj ostaja pomemben ne glede na vse pametne razloge. Enako se zdi glede vneme za sončenje – da kljub vsem zdravstvenim nasvetom še ni zamrla. To ne nazadnje dokazuje obstoj solarijev. Dr. Rogl-Butinova pravi: »Del ljudi jih ignorira, večina pa se zaveda novih dognanj. Pred časom sem bila v Mehiki in opazila, da večina ljudi uporablja majčke za kopanje.« Sončenje je v vsakem primeru retro početje. K temu vtisu prispeva tudi podatek, da je moda toplessa, torej ženskega sončenja z odkritimi prsmi, izrazito upadla, celo na francoskih plažah, kjer se je pred petdesetimi leti začela. No, poleg spoštovanja zdravstvenih svaril je v tem primeru na delu še en moment; bistveno večja možnost, da te kdo fotografira in objavi na spletu.
Ne glede na aktualne razloge je končen izkupiček dejstvo, da se ljudje dandanes spet skrivamo pred soncem. Torej podobno kot pred 100 leti. Kar pa daje misliti, da bi se znale v prihodnosti zadeve spet spremeniti. Tudi v teh časih se pojavljajo raziskave, ki izpostavljanje soncu afirmirajo kljub nevarnosti raka. Če bi že čez nekaj let o sončenju spet govorili drugače kot danes, to ne bi presenetilo niti naše sogovornice, dr. Rogl-Butinove, ki pravi: »Dobrobit sonca je nedvomna. Na našo psiho vpliva pozitivno, obenem pa izpostavljenost soncu oziroma svetlobi čez dan in temi ponoči prispeva k tvorjenju večje količine melatonina, ki je dober za spanje in imunski sistem. To, da so nas nekoč pošiljali na sonce, je imelo veliko soli, žal pa tudi veliko resnih posledic: od hitrejšega staranja kože do smrtno nevarnih rakavih obolenj. Glede na trenutno znanje je vsekakor priporočljivo 'varno izpostavljanje soncu', kar na kratko pomeni, da se v urah najmočnejšega sevanja umaknemo v gosto (zidano) senco ali pa se med gibanjem na prostem ustrezno zaščitimo.«
A ne pozabimo. V bistvu gre za ležanje. Ležanje na soncu je ekskluzivna oziroma redka oblika bivanja, tudi lenarjenja. Doma tega praviloma ne počnemo. Ker ponavadi niti ni časa, pa tudi drugih pogojev ne. Na dopustu pač.
