Čeravno je Dylan prejel Nobelovo nagrado za književnost, je Young nominalno najuspešnejši kantavtor, prav tako je te čase izrazito glasen kritik Donalda Trumpa, čeravno je slednji njegov izpričani ljubitelj in je njegovo skladbo Rocking in The Free World uporabil v svoji kampanji, zaradi česar ga je Young tožil. Oziroma: »Donald Trump s svojo ekipo potencialnih partnerjev, ljudi brez izkušenj ali talenta, prikritih alkoholikov, ki pretepajo žene, korak za korakom uničuje Ameriko,« se glasi ena od njegovih izjav.
Srečanje v Thunder Bayu
Podobno kot Joni Mitchell je tudi Neil Young Kanadčan, rojen leta 1945 v Torontu, očetu športnemu novinarju in materi, ki se je ponašala s predniki, ki so bili udeleženci ameriške revolucije. Izšel je torej iz srednjerazrednih ter politično osveščenih družinskih okoliščin, čeravno sta se starša ločila, ko mu je bilo dvanajst let. Najstništvo je pretežno preživljal v Winnipegu, predelu, kjer pozimi temperature lahko padejo tudi do minus 40 stopinj Celzija, glasbeni okus mu je pa oblikovala tedaj sveža in moderna ameriška rokenrol glasba petdesetih, katere vpliva je bil deležen v najboljših letih, v najstniškem obdobju. Kmalu je začel ustanavljati svoje skupine in z njimi igrati po lokalnih prizoriščih. Na enem od takšnih nastopov leta 1965 v Thunder Bayu, torej mestu, ki je Slovencem predvsem znano po smučarskih skokih, je spoznal Stephena Stillsa, vrstnika iz Teksasa, ki se je s svojo zasedbo takrat klatil po kanadskih odrih. Za Younga, kot še koga, je bilo srečanje s Stillsom, sicer osemindvajsetim na lestvici stotih največjih kitaristov po izboru revije Rolling Stones, ključno. Nekaj časa je še samostojno poskušal na severu. Med drugim je prevzel vlogo kitarista v zasedbi, ki je spremljala Ricka Jamesa, ki je bil pa aretiran zaradi izogibanja vpoklicu v vojsko, nakar je zastavil opremo Jamesove zasedbe, kupil mrliško vozilo in se v njem zapeljal na drugo stran celine do Los Angelesa, kjer je po nekaj peripetijah končno našel Stillsa.
Ustanovili so zasedbo Buffalo Springfield, ki se je s Stillsovo skladbo For What It's Worth leta 1966 prebila na sedmo mesto ameriške lestvice in kot taka pomenila odskočno desko za vse vpletene. For What It's Worth velja za eno najbolj kultnih skladb ameriške hipijade, Buffalo Springfield pa za prototip zasedbe, ki je z električnimi inštrumenti izvajala folk oziroma country rock. Niso dolgo trajali. Razpadli so leta 1968. Stills je z Davidom Crosbyem iz zasedbe The Byrds in Grahamom Nashom iz angleške zasedbe The Hollies ustanovil super skupino Crosby, Stills & Nash, medtem ko se je Young podal na samostojno pot. Leta 1969 je najprej izdal prvi samostojen album z naslovom Neil Young, potem je pa z glasbenimi kolegi, ki jih je spoznal v Kaliforniji, ustanovil zasedbo Crazy Horse, ki je po vsega parih dneh obstoja posnela drugi album Everybody Knows This Is Nowhere, na katerem so danes zimzelene skladbe, kot so Cinammon Girl, Cowgirl in the Sand ali Down by The River. Vse tri so nastale v istem enem dnevu, ko je Young bolehal za gripo in imel bledečih se 39 stopinj vročine.
Nakup ranča in poškodba hrbta
Kljub relativnem uspehu samostojne plošče je Younga premamilo harmonično petje starih kolegov in se je leta 1969 pridružil zasedbi Crosby, Stills & Nash, ki je postala Crosby, Stills, Nash & Young. Zasedba je zaslovela s svojim nastopom na festivalu Woodstock, kjer je bil tudi Young, ki se pa ni dovolil snemati s filmsko kamero. Odnosi znotraj CSNY so bili redno napeti. Ne samo med Stillsom in Youngom, ki sta bila pregovorno nestrpna drug do drugega. Nash je Stillsu na primer speljal Rito Coolidge, ki je le nekaj kasneje postala soproga Krisa Kristoffersna. Pa vendar so vsi vpleteni, kadar je šlo za ustvarjanje glasbe, znali stopiti skupaj. Tako tudi leta 1972, ko se je Neil Young lotil snemanja četrte samostojne plošče Harvest, potem ko je leta 1970 izdal After The Gold Rush. V vmesnem času se je ločil od prve soproge, se vnovič poročil in uresničil sanje slehernega polnokrvnega folk akustičarja; postal je lastnik ranča. Slednje je bistveno vplivalo na ploščo Harvest, saj si je pri prestavljanju nekega debla tako poškodoval hrbet, da se ni mogel premikati. Celo kitaro je stežka igral, zato so, kot je dejal, na plošči same počasne pesmi. Med njimi tudi Heart of Gold, skladba posvečena novi ljubezni in soprogi, ameriški igralki Carrie Snodgress, s katero sta se razšla leta 1975, nakar je postala partnerka Jacka Nitzscheja, avtorja uspešnice Needles and Pins, desne roke producenta Phila Spectorja, kot producenta Youngovih albumov, vključno s Harvest, ki je bil najbolj prodajan album v ZDA leta 1972.
Kot rečeno je na celo ploščo vplivala Youngova poškodba, Heart of Gold, kot najuspešnejša skladba iz plošče kot Neila Younga obče, je posebej živcirala Bob Dylana, ki je o njej izjavil: »Edinokrat, ko me je zmotilo, da je nekdo zvenel kot jaz, je bilo leta 1972, ko je bila Heart of Gold uspešnica. Sovražil sem jo, ko je prišla na radio. Vedno mi je bil všeč Neil Young, ampak me je motil vsakič, ko sem poslušal Heart of Gold, ki je bila dolgo časa na prvem mestu lestvice. Rekel sem si, sranje, to sem jaz in če zveni kot jaz, bi moral biti to jaz.« Skladba, v kateri je spremljevalni vokal prispevala Linda Ronstadt, je kasneje doživela priredbe raznolikih izvajalcev, na primer orkestra Jamesa Lasta, Boney M ali Johnny Casha v sodelovanju z Red Hot Chilli Peppers.
V nadaljevanju kariere Young ni več nikdar posegel po vrhu ameriške lestvice, čeravno je nanizal še par skladb, kot Like a Hurricane, Rockin' in the Free World, Harvest Moon ali Hey Hey, My My iz leta 1979, s katero se je z omenjanjem Johnny Rottena uspel delno prikupiti punk občinstvu in v kateri je verz »bolje izgoreti kot zbledeti«, ki ga je John Lennon kritiziral kot nesmiselnega, češ, da velja slaviti tiste, ki preživijo, ne pa umrle, vseeno ga je pa Curt Cobain uporabil v svojem poslovilnem pismu. Kajti Neil Young je bil oklican kot boter grungea. Tisti, ki je prvi združil punkoidno distorzirane kitare in folk melodije.
