Kar napeto je. Veliko je nekih na pol zasebnih dogodkov, na primer za podjetja. Ljudem je kombinacija s harfo zanimiva. Verjetno se jim zdi imenitna, če že ne prestižna. Imamo tudi koncerte s skupino, vendar ne pogosto. Še vedno ni veliko »artistov« v Sloveniji, ki bi delali, kar delamo mi. Ne nastopamo veliko, kot skupina smo izvedli približno 15 nastopov. Ukvarjala sem se tudi s predstavo v SNG Nova Gorica in zato za skupino nisem imela toliko časa.
Se je v svetu harfe zgodil kakšen podoben poskus, kot sta 2 Cellos, pa pred njima Apocalyptica v svetu violončela?Nekaj poskusov je, vendar se mi ta crossover pogosto zdi poceni. V popu je harfa nenavaden inštrument. No, tudi sama ne delam popa, ob katerem bi se dalo plesati. Poleg tega ga ne dojemam več kot nekaj drugorazrednega v primerjavi s klasiko.
Obstaja vaš zgodnejši posnetek z nastopa v Novem Sadu, na katerem ste se igranja harfe lotili z izvijačem. Križni je bil, če sem prav opazil?Da, križni izvijač je bil. Mora biti križni izvijač. To je delo mojega profesorja in izvijač je del skladbe.
Ko pri nas nekdo malce izstopa, je hitro razgrabljen.V Sloveniji je tako, ker izpadem drugačna in se veliko ljudem zdi, da bi imeli kaj dodati. Ni treba veliko, da pri nas izstopiš, se pa sprašujem, zakaj je tako. Ne razumem skupin, ki so si podobni med seboj.
Katerih?Veliko je nekih poprock skupin, ki zvenijo podobno, kar se mi zdi najslabše. Da si isti. Da si bež. Raje sem nekomu obupna, drugemu pa super.
Veliko skupin tvorijo isti glasbeniki, ki igrajo po več zasedbah.Mogoče res zato.
In malo je preprostih melodij dandanes. Celo pop je resnoben. Tudi vaš.Sama imam rada temnejše in bolj vesoljske harmonije. Vedno sem imela rada vile, čarovnice in podobne zadeve. To ni finta, to imam res rada.
Rojeni ste leta 1996, torej ste v osnovno šolo hodili v prvih letih tega tisočletja. Letih vzpona te države. Kaj vam je bilo pri starejših takrat smešno ali bedasto?Osnovna šola je bila zame grozno obdobje. Počutila sem se starejšo in ujeto v telesu otroka. Rada sem čemela pri mizi v družbi svojih staršev, z vrstniki pa se nisem veliko družila, ker sem živela v hiši v gozdu, po pouku pa sem tako in tako takoj šla v glasbeno šolo. Še danes nisem preveč družabna. Nisem imela veliko skupnega z vrstniki. Nihče v razredu ni bil glasbenik. Šele v srednji šoli oziroma na konservatoriju sem našla več podobno mislečih ljudi.
Bi lahko rekli, da ste se s površnostjo oziroma profanostjo socializirali pozneje?Lahko bi tako rekli, čeprav me še vedno zmoti pomanjkanje neke splošne razgledanosti. Slovenci smo nasploh vsi zelo za šport, za kulturo pa niti ne. Kot da nam že v osnovni šoli ne privzgojijo ljubezni do teh zadev.
So vam v osnovni šoli razlagali pesnike moderne? Ketteja, Murna in druge?Da.
Potem se lahko spomnite, da je glavno sporočilo to, da je pesnik oseba, ki shira od jetike v Cukrarni. Kdo bi si potemtakem želel biti pesnik?Da, spomnim se tega.
Odraščanje ob sokolih zna biti posebna izkušnja. Ste imeli najljubšega sokola?Lahko bi se tako reklo. Imela sem jih rada, vendar pa sem imela tudi pse, ki jih imam raje.
Ali sokol do človeka lahko razvije kakšno čustvo?Ne prav veliko. Osnova je, da pri človeku dobi hrano. Je čisto nasprotje od psa. In zato morda ne maram toliko mačk, ker so spet bolj podobne sokolom.
Zabavno pri imenu Raiven in vaši osebni zgodovini je, da imate obraz ostrih potez, ki res lahko spominja na ujedo, čeprav ste od najstniških dni, vsaj po slikah sodeč, to ostrino pridobili.Vedno sem imela te ličnice in nos, sem pa kot vizualen tip, ki da nekaj na ličenje, tudi sama poudarjala to značilnost. Prav tako niti ne bi skrivala, da sem vedno rada gledala Družino Adams, Gospodarja prstanov in podobne stvari.
Sokoli torej nimajo milosti, brez smisla za milost ni moraliziranja, brez moraliziranja pa ni civilizacije. Imate do milosti in moraliziranja drugačen odnos?Morda imam globoko v sebi nekaj, po čemer želim biti drugačna. Ne vem, ali je prirojeno ali privzgojeno.
V vsakem primeru to človeka izpostavlja. Okolica tega nima rada.Po eni strani te hočejo izločiti, po drugi strani bi pa še.
Sokolarjenje in harfa gresta nekako skupaj. Lovci na primer pridejo domov prezebli, se posedejo v ogret salon, v kaminu gori ogenj, v ozadju pa harfistka igra na harfo. Arhetipsko.Kar srednjeveško, da.
Koliko ste se v mladosti zabavali?Nič. Prvič sem šla ven, ko sem bila stara dvajset let. Sprva sem menila, da tega ne potrebujem, poleg tega smo se na konservatoriju zabavali sami. Danes se mi to zdi zapravljanje časa. Grem ven, vendar tam razmišljam, kaj drugega bi lahko počela.
Toda tako lahko pridobiš plesne gibe, ti so pa koristni, še posebno če si na odru. Plešete tudi ne?Za ples res nisem nadarjena in tega mi je žal.
Vam je petje večja obsesija od harfe?Da.
Obžalujete, ker niste nikdar zmagali na Emi?Za prvo mi je žal. Zmanjkalo je sto in nekaj glasov, vendar sem bila popolnoma nepripravljena. Nikogar od svojih znancev nisem niti obvestila, da nastopam.
Naredili ste tudi priredbo pesmi Rocket od Beyonce. Videl sem videospot. Mali pornofilm. Kako dojemate razprave o seksizmu v zabavni industriji?Pesem Rocket je precej seksualna, predvsem pa je pesem, ki mi zelo ustreza, čeprav ne bi mogla prepevati takšnih pesmi vso kariero. Razprave o seksualnosti me zelo begajo. V tem, da je nekdo seksi, ne vidim nič slabega.
Se javljajo tudi ljudje iz tujine?Tudi. Zadnjič mi je neki Šved poslal idejo za pesem o little boys. Besedilo je šlo nekako takole: »I love little boys, really do, I wanna eat them.« Čudno besedilo.
