Pešut je redkejši primer Ljubljančana, ki se je v mlajših kategorijah okušal v folklori (iz folklornih vrst sicer izhajajo tudi Gušti in Šukar) in tudi v narodno-zabavni glasbi. Borsalino se je reklo zasedbi, ki je ob svojem času, torej v osemdesetih, nastopala na podobnih odrih kot Alpski kvintet in podobni. In ko se je na enem od minulih festivalov Pivo in cvetje srečal s starimi kolegi, se jim je na povabilo pridružil na odru ter brez zadržkov poprijel za bas. Njegov nemara najosnovnejši inštrument.
Načeloma previden in korekten državljan, pa vendar samosvoj, predvsem pa zagnan. Sledil si je. Čeravno izhaja iz Kosez oziroma iz tistega dela Ljubljane, ki je večinoma hodila na osnovno šolo Veljka Vlahovića. Iz te šole je iz sošolcev istega razreda izšla malodane cela hardcore punk scena, in čeprav je bil podobno kot oni otrok oficirja, ga punk ni zanimal. V kleti terasastih blokov je sprva izvajal rock'n'roll glasbo. Punkerice so se mu zdele neprivlačne. Zato je v tem, ko navaja, da mu enega večjih glasbenih vzorov pomenijo Idoli, zaznati kanček paradoksa. Idolov brez punka ne bi bilo. Torej tudi ne Magnifica. Obenem se, podobno kot to velja za Ramba Amadeusa, sicer avtorja izjave, da so alter »grde ženske in tipi brez denarja«, zdi, da tudi Pešut brez punkovskega izročila D.I.Y. nikdar ne bi zapel.
Zunaj punkovske paradigme so na mestu prvega vokala praviloma osebki, ki jih krasijo spodoben razpon glasu, barva in podobne stroge odlike. Sam ob tem pravi, da je njegovo petje prej oponašanje ali pač simuliranje petja kot pa resno petje, a obenem je upravičen sum, da pravzaprav z glasom zmore več, kot sicer kaže, le da se je inteligentno ustavil znotraj registrov, v katerih se počuti legitimnega.
Dobrodošla distanca do sebe
V začetnih zasedbah, sploh pri U'redu, je vokal prepuščal drugim. Pokojnemu Matjažu Šemrovu ali pač Miji Žnidarič, ki sta tudi odpela priredbo Male terase. Standarden podatek iz Magnificove biografije je zgodba o tem, da so U'redu bili na pragu južnoslovanske slave, ki naj bi jo preprečil razpad nekdanje države. A priredba Male terase se vseeno zdi prelomen dosežek tiste zasedbe. In hkrati dosežek, pri katerem je Kosežan prvič dal vedeti, da premore konkurenčnejši smisel za estradno orientiranost v času in prostoru, kot je bilo koketiranje z Deee-Lite, newyorško hit zasedbo iz leta 1990, po katerem smo si U'redu sprva vendarle in predvsem zapomnili.
V vsakem primeru so U'redu leta 1992 razpadli, Magnifico se je pa v osamosvojene čase podal osamosvojeno. Zakaj prejšnja zasedba ni nadaljevala, ni znano, lahko pa – gledano za nazaj – ugotovimo, da je ozračje v devetdesetih bilo primerno za to, da izstopi s svojim smislom za eklektičnost. Da izrazi muzikantsko širino in kilometrino, ki jo je pridobil med igranjem v komercialnih zasedbah oziroma brenkanjem tamburice pri folklori. Medtem ko je leta 1990 malodane večina njegovih vrstnikov, ki so se v osemdesetih preizkušali v takrat priljubljenih žanrih, že propadla, je on šele začenjal.
V novi državi so amaterski nogometaši postali profesionalci. Podobno se je zgodilo v glasbi. Dežela je hlepela po domačijski produkciji, hkrati je bil na pohodu etno. Regionalni izvor je začel postajati pomemben. Če je Kreslin poudaril Prekmurje, je Magnifico Belo krajino, od koder je njegova mati. No, njegova dobrodošla specifika pred konkurenco je bila ta, da je bil iskren in šaljiv tudi na svoj račun. Oprijel se je namerno naivnih rim, ki jih je pred njim sicer uveljavil tudi že kdo drug. Rambo Amadeus ali Koja iz Discipline kičme. Kot je nekoč pojasnil, mu je bilo v pomoč, da ni nastopal pod svojim imenom, torej kot Robert Pešut. V otroštvu so ga sicer klicali Robi. Šarlatanstvo, ki se ga da v imenu Magnifico zaznati, naj bi mu omogočalo dobrodošlo distanco do dejanskega sebe. Kar je hkrati imelo razbremenjujoč vpliv na občinstvo. Je redek – če ne edini – slovenski estradnik, ki ga je sprejel tudi tisti živelj, ki je v devetdesetih, potem ko sta začeli delovati plesna glasba in sublimnost ekstazija, hitro in malodane radostno, kot da je komaj čakal na ta trenutek, privzdignil nos nad kitarami. Da gre obenem za neomeščanstvo, ki se v imenu svetosti lastnine bržkone strinja z idejo (in še kakšno) ljubljanskega župana, da so grafiti vandalizem, spada zraven.
Stožice ga potrjujejo kot največjega
Še eno, zdi se pomembno osebo zanj, je treba omeniti. Borisa Bizetića. Morda njega še posebej. Kariera tega leta 1950 rojenega Beograjčana je pravzaprav podobna Magnificovi. Sedemdeseta je preživel v popevkarskem žanru in dosegal kvečjemu zmerne uspehe, potem je pa 1977 sestavil Rokere s Moravu, ki so zasloveli z napevi tipa Stojadinka ovce šiša. Če pustimo ob strani podobnosti v videzu in podoben smisel za poigravanje s kičem, sta si Bizetićev in Magnificov koncept podobna še v nečem. Da sta se oba relativno enostavne pop glasbe lotila z najboljšimi muzikanti, ki so jima bili na voljo. Kar je seveda obratno ne všečnemu konceptu, da manj vešči muzikanti igrajo komplicirano glasbo.
Približno trideset let po tistem, ko je dal odpoved na SDV oziroma policiji (in prej v banki), kjer je sprva poskušal zastaviti sredobežno uradniško življenje, in se je podal v glasbeni profesionalizem, Robert Pešut lahko reče, da je dosegel, kar se je namenil doseči. Stožice ga potrjujejo kot največjega v deželi tej. In uspelo mu je priti do Beograda, kjer ulične romske zasedbe njegovo Pukni zoro, torej napev iz filma Montevideo bog te video, igrajo nemalokrat, misleč, da gre za staro srbsko narodno pesem. To je pa verjetno največ, kar na ozemlju južne Slavije muzikant lahko doseže. Da ga preigravajo Romi.
