No, teden dni kasneje smo se po spletu okoliščin odpravili še mimo Trojan in se tam, kajpak, ustavili na krofih. Kakšna gneča! Vrsta pred prodajalno krofov, na terasi skoraj ni bilo prostega sedeža, mnogi, ki so se odpravili proti avtomobilu, so seboj nosili najmanj eno kartonasto embalažo, polno teh slovečih dobrot, številni pak tudi po dve, v vsaki roki eno. Tak vtis je spodbudil naš naslov. So torej trojanski krofi bolj priljubljeni od blejskih rezin? In če so, zakaj? Šaljivo, pa vendar, vidite, resno vprašanje.
Poklicali smo na kar nekaj naslovov tistih, ki poznajo obrt, tistih, ki poznajo zgodbo, tistih, ki poznajo svet sladic.
Postojmo najprej na Trojanah, v tamkajšnjem gostišču, s čudovitim pogledom po bližnjih hribih (koliko zelenja!), kjer že na parkirišču zadiši po slastnih krofih. Da smo res na pravem kraju, se lahko prepričamo tudi po vrstah pred vhodom v gostišče, kjer vsakdo presenetljivo potrpežljivo čaka na svojo porcijo sladkega.
Trojanski krof, za katerega je kazalo, da morda celo izgine, ko so pod hribom zgradili predor, je preživel. Ljudje se kar ustavljajo. Še več: število obiskovalcev so povečali za 40 odstotkov.
Kako jim je uspelo? Direktor Bojan Gasior, ki je v podjetju že 44 let: »Uspelo nam je predvsem zaradi kolektiva in vzdušja. Z našimi gosti vedno poskušamo tudi vzpostaviti medsebojno zaupanje. Rad se spomnim tudi besed mojega prijatelja, ki mi je nekoč dejal: Ni dobrih ali slabih lokacij, so samo dobre ali slabe gostilne.«
Do danes so po njihovem štetju prodali 130 milijonov krofov. Samo v krofarni, kot pravijo kuhinji, kjer pečejo sladice – po bolj ali manj enakem receptu kot nekoč – je 18 ljudi, ki pečejo spotoma, ročno.
Sogovornik je večkrat poudaril, da moraš pri gostu imeti zaupanje, da ima občutek, da je dobil toliko, kot pričakuje, za ceno, ki je ustrezna.
Na poti na Bled
Obvezen del izletniškega rituala na Bledu je bil nekoč postanek v kavarni ob jezeru, kjer so pripravljali najboljše kremne rezine daleč naokoli.
V najboljših časih v kavarni ni bilo mogoče dobiti prostora, toliko je bilo gostov in povpraševanja. Nič več. Čeprav gosti še vedno pridejo, takšno gnečo redko doživite. Opaziti je tudi, da »kremšnite«, kot jim je laže reči, le redki odnesejo domov, svojcem, prijateljem. Skratka, izletniki še vedno radi pridejo tjakaj, toda vse manj se jih posladka.
Zakaj? Povprašali smo pri turističnem društvu Bled. Bili so zelo iskreni in neposredni: bržkone je razlog iskati v ceni, je razmišljal Klemen Cvetko, s katerim smo se pogovarjali po telefonu. Prava blejska rezina v Kavarni Park namreč stane 4,7 evra.
Izračunajmo torej: ker je to vrsta sladice, ki jo ne moreš vzeti v roke in jesti spotoma, moraš skoraj zagotovo sedeti ob mizi; če sediš ob mizi, naročiš še pijačo; če za mizo sede štiričlanska družina, je končni račun hitro čez 20 evrov.
Poznavalci sveta priprave peciv in slaščic so nas sicer podučili, da krofov in kremnih rezin kar tako ne moremo primerjati – kremne rezine so zavoljo sestavin in priprave vselej dražje. Toda o tem, kje je prava cena, niso bili povsem enotni, nihče pa ni rekel, da je blejska rezina vredna toliko, kot zanjo odštejemo (velik dejavnik glede pravične cene je, kot so še poudarili, kako velika je sladica).
Menimo, da smo tako dobili ključni odgovor na uvodna vprašanja. Trojanski krof stane evro in pol.
Začetek legend
Legenda obeh slaščic se je sicer začela po drugi svetovni vojni. Kremne rezine je na Bled v petdesetih letih pripeljal Ištvan Lukašević, vojvodinski Madžar, ki je poznal vojvodinsko krempito. Odkril je poseben recept, ki je nespremenjen od leta 1953. Klemen Cvetko meni, da se je rezina tako dobro prijela, zato ker so na Bled prihajali gostje iz vse Slovenije, v slaščičarno pa tudi razni pomembneži. Glas se je širil po deželi, blejske rezine je skoraj vsakdo prinesel domov, ko se je vračal z Bleda. Doslej so jih spekli 15 milijonov.
Original menda prepoznamo tako, da ko ga položimo na krožnik, se mora celotna kremna rezina zazibati.
V začetku šestdesetih je Rajka Konjšek na Trojanah medtem pekla krofe. Imela je občutek in podjetniško žilico. Krofov tako niso pekli zgolj na pusta, pač pa enkrat, nato dvakrat na teden. Gostišče je stalo ob pomembni prometnici, po kateri so ljudje iz vse Evrope potovali že stoletja pred tem. Ustaviti se na krofu je tako postal običaj. Kmalu so jih pekli vsak dan, najprej po sto, nato tisoč, deset tisoč in zdaj milijone na leto.
Kaj se bo dogajalo v prihodnje, je težko napovedati, lahko pa rečemo, da je potek zgodbe odvisen predvsem od ljudi, ki te sladice pečejo (in določajo njih ceno). Upamo, da kakšna legenda ne bo ugasnila, ker kar se nas tiče, sta obe posebni, in sta nam navsezadnje na izletih obe enako teknili.
