Brian Jones je ustanovitelj Rolling Stones, oseba, ki je dala v časopis oglas, da ustanavlja ansambel, človek, ki je dal bendu ime, kitarist, multiinštrumentalist, prvi ali med prvimi v Angliji, ki je igral slide kitaro, obenem pa tisti, ki je Micka Jaggerja naučil igrati ustno harmoniko. Na začetku je na koncertih prejemal višji honorar, se na koncerte oziroma turneje vozil s posebnim prevozom in spal v drugem hotelu. S čimer se je počasi samoizločal. Pa ne samo s tem.
Najslajše obdobje
Ko je menedžer postal Andrew Oldham, je ta Jaggerja in Keitha Richardsa prepričal, da začneta pisati lastne skladbe, s čimer sta se začela uveljavljati, ob tem pa se je Jones vedno bolj čutil odstranjenega. Leta 1967 je šel z dekletom Anito Pallenberg in kolegom Richardsom v Maroko, od koder se je sam togotno vrnil prej, njiju pa pustil, da sta postala par. Po tem je še bolj zapadel v omamljanje in pri delu ansambla postal neopravilen. Na snemanjih je padal skupaj, ni zmogel igrati, ni prihajal na termine in podobno. Ker so jih čakali turneja po ZDA in nastopi v živo, na katerih so potrebovali zanesljivega človeka, so ga zamenjali, kmalu po odpustu pa se je utopil v lastnem bazenu. »Rad je imel mamila, vendar niso bila dobra zanj. Niso dobra za nikogar, vendar on ni bil dovolj psihofizično močan zanje,« je bobnar Charlie Watts definiral primer.
Faza Rolling Stones z Brianom Jonesom je za mnoge najboljša. Najslajša in najbolj pop. Trajala je do leta 1968 oziroma do plošče Beggars Banquet, na kateri je Jones odigral samo še nekaj zadev, vrh njegovega vpliva na zvok ansambla pa predstavlja plošča Aftermath iz leta 1966. To je plošča, s katero so Rolling Stones postali enakovreden rival Beatlov, na njej pa so med drugimi skladbe kot Paint it black, Out of time in Under my Thumb. Za vse te je bistveno zaslužen Jones. Paint itblack je označil s svojim igranjem sitarja, Out of time in Under my Thumb pa z igranjem marimbe.
Mick Taylor najboljši inštrumentalist
Po Jonesu je na mesto kitarista prišel Mick Taylor, od preostalih članov šest let mlajši. Medtem ko je bil on v dvajsetih, so bili drugi v tridesetih letih življenja. Taylor je po malodane občem strinjanju najboljši inštrumentalist, kar so jih Stonesi imeli, vštevši vse pianiste, pihalce in druge sodelujoče. Z njim se je ansambel, ki je pred tem sicer slovel po izgredništvu oziroma huliganstvu občinstva, na koncertih izvedbeno dvignil na višjo raven in si s koncerti v živo priigral (tudi samozvani) status največjega rock'n'roll ansambla na svetu. S Taylorjem so Stonesi vstopili v sedemdeseta leta in jih zaznamovali, ravno zato pa mnogi privrženci najbolj čislajo prav obdobje z njim.
A z njim se je tudi spremenil način igranja. Če sta se kitari Richardsa in Jonesa prepletali, da se nikdar ni vedelo, kdo igra ritem, kdo pa solo, se je s prihodom Taylorja zvok bolj porazdelil. Z njim so iz beat popa oziroma rock'n'rolla prešli v rock. Takšna je bila tudi nuja. Bil je čas progresivnega rocka in kitarskih herojev. S Taylorjem, ki je zmogel virtuozne solo dele, so bili Stonesi konkurenčni vsem. Skladbe, značilne za to obdobje, so Brown Sugar, Wild Horses, Bitch, Dead Flowers, Tumbling Dice, Angie, It's Only Rock 'n Roll, torej klasike rocka sedemdesetih. S Taylorjem so se tudi preselili na stadione oziroma kot je dejal Charlie Watts: »Obdobje z Mickom Taylorjem je bilo naš kreativni vrhunec in izrazit porast lastne glasbene kredibilnosti.«
Pobeg od narkomanije
A Taylor je bil v osnovi fin poba izjemnega talenta, ki v ansambel ni prišel zgolj po tem, ko je Jones odšel, temveč tudi, ko je Richards postal odvisen od heroina in ko je bilo Jaggerju vse težje voditi ekipo ter dokončevati obveznosti, kot so bila snemanja albumov. Vrh dogajanja je bilo snemanje plošče Exile on Main Street leta 1972 v južni Franciji v Richardsovi podeželski hiši, ki sicer velja za remake delo, a je bilo zaznamovano z narkomanijo, ki je Taylor ni bil vajen. Ko je leta 1974 sredi zabave Jaggerju na uho šepnil, da zapušča bend, in odšel, nihče ni vedel, zakaj. Kasneje je pojasnil, da je šlo za dve zadevi. Da mu Richards in Jagger nista priznavala avtorstva pri skladbah, za katere je menil, da je pri njih bistveno prispeval, ter da je moral pobegniti iz narkomanske okolice, kajti leta 1973 je v narkomanijo zapadel tudi sam. In se tega ustrašil. Zasedba je spet ostala brez kitarista. Jagger je bil razočaran, vzdušje pa na psu. Obenem so veljali za najdražji pop ansambel na svetu.
Razmišljali so o mnogih alternativah, na koncu pa izbrali Rona Wooda, kar so oznanili leta 1976. Wood je bil kot letnik 1947 prav tako nekaj mlajši od Jaggerja in Richardsa, ki sta letnik 1943, vendar je bil sredi sedemdesetih že uveljavljen angleški kitarist, za katerim je bilo sodelovanje tako z Jeffom Beckom kot z Rodom Stewartom v zasedbi Small Faces. Glede razvad se je držal predvsem alkohola, vseeno pa se je z Richardsom, s katerim sta bila prijatelja že od prej, zmogel družiti. Taylor je vendarle zgolj igral kitaro, »živžav«, ki je zasedbo pregovorno obkrožal, pa mu je presedal. Wood, ki je bil ob Stewartu del ekipe, ki se je intenzivno udeleževala nočnega življenja, se je v cirkusu, kakršnega so vzbujali Rolling Stones, znašel bistveno bolje kot Taylor.
Ron Wood rešitelj
Njegov prihod je obenem sovpadal s spremembami, ki so se konec sedemdesetih zgodile na glasbeni sceni. Pojavila sta se disco in punk. Jagger, kot tisti član Stonesov, ki se je največ ukvarjal s strategijo in vohanjem trendov, se je obrnil k plesni glasbi. Miss you s plošče Some girls, na kateri je Wood prvič sodeloval polnopravno, predstavlja ta preval. Žanrsko in glasbeno gibljivi Wood je bil za to primeren. Na kitari ni bil tak virtuoz kot Taylor, vendar je bil dovolj dober, da je odigral vse, kar je bilo treba, zmogel je nadaljevati izročilo »slide« kitare, ki ga je začel Jones, Taylor pa nadgradil. In nasprotno od Taylorja je pel spremljevalne vokale.
Predvsem pa je prinesel humor in energijo, glede katere so bili preostali člani na psu, bend pa pravzaprav v razsulu. Jagger in Richards nista bila več brata, temveč zgolj še sodelavca, kot se je izrazil Richards. Medtem ko je bil drugi na višku svoje odvisnosti in je veljal za najbolj elegantno uničenega človeka, je Jagger postal del svetovnega »jet seta«. Wood, tip enake postave, frizure in obraznih potez ter z nujno cigareto v ustih, se je pojavil kot vezivo. Ključna plošča, s katero si je zasedba podaljšala življenje do danes, pa je Tattoo You iz leta 1981, s hitom Start me up. Če ne bi našli Wooda, se Rolling Stones bržkone ne bi obdržali do današnjih dni. Ne glede na to, da so vse ključne hite posneli pred njim oziroma da za nemalokaterega privrženca po obdobju Micka Taylorja Rolling Stones niso naredili več nič omembe vrednega.
