Obče zahodnjaško mnenje o reggae glasbi je, da gre za žanr, posvečen lagodju, harmoničnim odnosom oziroma nenasilju, a dejansko izhodišče reggae glasbe je temu povsem nasprotno.
Glasba in kriminal sta bila in ostala osnovna karierna načina na Jamajki. Nekoč so se državljani odločali med enim ali drugim, danes združujejo dejavnosti. Na lestvici držav z največ uboji in umori na 100.000 prebivalcev je Jamajka s 47 primeri na petem mestu, nekaj po El Salvadorju. Glasba na Jamajki je tekmovalna disciplina. Pridela dva odstotka bruto domačega proizvoda. Tako je od samih začetkov »sound system« subkulture, torej od štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začelo tekmovanje za teritorije in občinstvo med različnimi imetniki oziroma upravljalci ozvočenj. Ta so se v tistih časih premikala na malih tovornjakih in delovala na generatorje, ob njih so se pa dogajale ulične zabave.
Ozvočenja oziroma plesi, na katerih se je sprva vrtela ameriška glasba, so postali osnovni generator za razvoj avtohtonih jamajških žanrov, kakršen je bil prvotni ska, kasnejši rocksteady oziroma reggae kot zadnji izmed treh. Na radiih se domorodne glasbe namreč ni vrtelo, na uličnih zabavah pa je uspevala in se razvijala, zato so prav lastniki ozvočenj začeli investirati denar v njeno snemanje.
Takšne vrste je bil Studio One ali jamajški Mootown, pri katerem je začel tudi Bob Marley. Založba se je razvila iz posla s prirejanjem uličnih zabav, kot jih je zastavil Coxsone Dodd, leta 1932 rojeni Jamajčan. Posel je začel z enim ojačevalcem in gramofonom, s katerima je organiziral zabave, ko je posel razširil na pet ozvočenj in pet večerov v tednu, pa je zaposlil tudi desno roko, nikogar drugega kot Leeja Scratcha Perryja, reggae legendo, producenta tako Boba Marleyja kot The Clash, ki je prav v minulih dneh zapustil svet v 85. letu.
Tekmovanje za teritorije in občinstvo
Studio One, ki je začel v Kingstonu delovati leta 1963, je bil prvi črni studio na Jamajki. Iz njega ali ob njem so se razvili drugi, odnos med njimi pa je bil deklarirano rivalski. Eden od rivalov Dodda je bil Cecil Campbel alias Prince Buster, ki je bil pri Doddu najprej varnostnik in pobiralec vstopnic, kasneje pa tudi iskalec nove glasbe oziroma urednik (selector), potem pa se je osamosvojil in svojo organizacijo poimenoval »Voice of the people«. Campbell je posnel številne jamajške glasbene standarde, kot so skladbe Al Capone, Madness in One Step Beyond, ki so v osemdesetih navdihnili angleški ska novi val. Skupina Madness se je poimenovala po njegovi skladbi in zaslovela s priredbo One Step Beyond, po Campbellu so posegli tudi njihovi rivali The Specials, kajti skladbo Enjoy yourself, ki je sicer ameriški napev iz leta 1949, je v ska inačici prvi priredil Campbell.
A Campbellovo rivalstvo je bilo usmerjeno predvsem na Derricka Morgana, njegovega vrstnika in pevskega kolega, ki je imel leta 1960 na jamajški lestvici prvih sedem mest z različnimi sedmimi skladbami. Ko je leta 1961 posnel skladbo Housewife choice, ga je Campbell obtožil kraje idej in odgovoril s skladbo »Blackhead Chiney Man«. V njej se mu je posmehoval, da je pol Kitajec oziroma da je snemal za Leslieja Konga, še enega jamajškega glasbenega poslovneža kitajskih korenin, ki je bil tudi glasbeni producent. In je na primer zaslužen za odkritje Jimmyja Cliffa, od Boba Marleyja leto starejšega pevca. Jimmy Cliff je ob Bobu Marleyju, Petru Toshu in Bunnyju Wailerju, torej osnovni trojici, ki je ustanovila zasedbo The Wailers, edini glasbenik, ki je prejel jamajški red zaslug za narod. Desmond Dekker ga na primer ni prejel. Dolgoletno rivalstvo med Campbellom in Morganom, ki obenem velja za začetnika opevanja prestopništva (rude boy ska) v skladbah, velja za enega prvih tovrstnih, ki pa se jih je kasneje nanizalo še veliko. In so se razplamtela tja do ubojev. Adidja Azim Palmer alias Vybz Kartel, aktualni jamajški glasbeni prvak, od leta 2014 deluje iz zapora, kamor je bil dosmrtno zaprt po uboju poslovnega partnerja, pred tem pa je pri njegovem rivalstvu z nekdanjim sodelavcem Mavadom posredoval predsednik jamajške vlade.
Peter Tosh in Bob Marley
Tudi osnovni Waliersi, zasedba, v kateri so v začetku šestdesetih združili moči Bob Marley, Peter Tosh in Bunny Wailer, so v začetku sedemdesetih razpadli. Čeprav sta imela Marley in Wailer skupno sestro, kot rezultat razmerja med Marleyevo mamo in Wailerjevem očetom, Tosh pa je imel z Wailerjevo sestro sina. Po Toshovem mnenju je imel ključno vlogo pri razpadu Chris Blackwell, na Jamajki odrasli Anglež, ki je tamkaj ustanovil Island Records in izvozil reggae v svet. Potem ko so Wailersi podpisali za njegovo založbo, je Blakcwell začel uveljavljati Marleyja kot glavno zvezdo.
Po razpadu osnovnih Wailersov so Tosh, Wailer in Marley nadaljevali solo kariere, pri čemer je Marley prevzel ime Wailers oziroma nadaljeval kot Bob Marley in The Wailers. Vsaj javno ni bilo izraženega nasprotovanja med Toshem in Marleyjem, je pa Tosh svoj srd namenjal producentu in poslovnežu Chrisu Blacwellu. Javno ga je označeval za belega slabiča, čeprav naj bi intimno, kot je to ob neki priložnosti povedal Mick Jagger, Tosh večjo uspešnost Marleyja vseeno slabo prenašal. Rolling Stones so Tosha namreč neko obdobje podpirali in mu dajali možnosti za sodelovanje. Odpiral je njihove koncerte, pojavi pa se tudi v videu za skladbo Waiting on a friend. A predvsem Richards je izkusil njegove problematične narave.
Mnogi umrli od metka
Najprej je »britev reaggeaja«, kot se je Tosha zaradi njegove ostrine tudi imenovalo, kitaristu Stonesov odtujil dragoceno kitaro, potem pa se je še naselil v njegovo vilo na Jamajki. Ko se je Richards vrnil počitnikovat, se Tosh ni hotel izseliti in tudi Richard je moral poseči po pregovorni jamajški alternativi, orožju. Šele s puško v roki je Tosha izselil. Tudi Tosh je, tako kot mnogi jamajški glasbeniki, umrl nasilno. Leta 1987 so ga v njegovi lastni hiši ugrabili lokalni gangsterji in ga po več dneh mučenja, potem ko jim ni želel dati zahtevanega denarja, ubili. Umrla sta še dva glasbenika, ki sta vmes prišla k Toshu na obisk in so ju kriminalci prav tako zajeli, medtem ko je bilo več drugih obiskovalcev ranjenih. Izmed Wailersov so nasilne smrti umrli še Marleyjev bobnar Carlton Barrett, ki ga je poklicni morilec ustrelil po naročilu njegove soproge, prav tako pod streli je leta 1999 umrl Junior Braithwaite, spremljevalni vokal v osnovnih Wailersih.
Ne gre pa pozabiti, da je bil tudi na Marleyja leta 1976 izveden atentat, streljanje nanj in na njegovo družino naj bi organiziral tedanji vrh Jamajške delavske stranke, ki je tekmoval z Jamajško nacionalno stranko, obe pa sta si v predvolilnem času želeli prisvojiti Marleyja. Ta je načelno poskušal ostati nevtralen, čeravno se ga je bolj povezovalo s socialistično usmerjeno in takrat vladajočo JNS, ki je kljub ameriškemu nasprotovanju vzpostavila stike s Castrovo Kubo. Zato se pri poskusu uboja Boba Marleyja omenja tudi vpletenost Cie. Dva dni po poskusu atentata, v katerem je bila med drugim ranjena njegova soproga, je Marley brez posebnega varovanja nastopil na koncertu v Kingstonu pred 80.000 ljudmi, kar se šteje za enega najbolj smelih nastopov v zgodovini popularne glasbe. A to je Jamajka, dežela, kjer se nasilje, glasba in politika prepletajo bolj kot kjer koli.
