»Značilen je nasmešek, ko zadenejo,« je bistvo doživetja svojih varovancev, metalcev sekire, povzela ponudnica zabave Nataša Potočnik, izvedenka za doživljajske igre oziroma za igre, ki ponujajo beg iz realnosti.
Kot ste morda že kje zasledili, so v Kajuhovi ulici v Ljubljani, v prostorih, kjer je bilo nekoč gradbeno podjetje, potem pa je takisto lep čas v njih delovalo vulkanizerstvo, odprli zabavišče, ki ponuja možnost metanja sekiric. V tarčo. Podjetje se imenuje Sekiromet. Potočnikova in njen poslovni partner Žiga Novak sta idejo dobila od ameriških kolegov oziroma druščine, ki se tako kot onadva ukvarja s ponujanjem doživljajskih iger ali sobami pobega oziroma s ponudbo teambuilding doživetij, s čimer se Novak ukvarja že deset let. »Na sejmu so nama ameriški kolegi povedali, da je zadeva pri njih hit, in odločila sva se, da poskusiva. Pravzaprav sva se odločila šele pred mesecem in pol.« Sekire so postale neke vrste uspešnica. Sekira očitno pritegne. In razvname. Zaradi razburjenja in hrupa, ki so ga povzročali Denis Avdić in njegovi radijski kolegi, ki so bili v času našega obiska prav tako v metalnici, je bilo sogovornika mestoma težko razumeti.
Zgodovina in pomen sekire
A najprej opravimo z morebitno zablodo. Da so sekire kot metalno orožje uporabljali predvsem severnoameriški Indijanci oziroma Zagor Te Nej alias Duh s sekiro, torej razvpiti stripovski junak. Metali so jo tudi Franki, bojevito germansko ljudstvo, slavno tudi po Karlu Velikem, njihovi sekiri pa se je reklo frančeska. Torej gre za veščino s poudarjenim evropskim poreklom. Čeravno si poznavalci starega orožja niso povsem edini v tem, na kakšen način so bile te sekirice uporabne, je vendarle prevladujoča teorija, da so jih Franki v sovražnika metali tik pred neposrednim naletom oziroma začetkom boja mož na moža. Z njimi naj bi prebijali nasprotnikove ščite.
A zgodovina sekir še zdaleč ni enostavna. V zborniku Srečanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem, ki je izšel letos, se avtorja Peter Turk in Vesna Svetličič v prispevku o sekirah na primer sprašujeta: »Kako je možno, da funkcionalno najbolj optimalna zvrst sekire, tista uhata, ki se v kamniti različici na jugovzhodu Evrope pojavi že konec 7. tisočletja pr. n. št., v naših krajih pa najkasneje v začetku 5. tisočletja pr. n. št., ki v 4. in 3. tisočletju doživi razmah tudi v svojih bakrenih različicah, kako je torej možno, da taka sekira v večini Evrope z začetkom bronaste dobe izumre?« Oziroma: »Kako je možno, da se funkcionalno tako optimalna zvrst sekire ne razširi po celotni Evropi, temveč vedno znova ponovno izgine iz uporabe?«
Odgovor, ki ga ponudi stroka, je, da se živelj v primeru sekir ni vedno odločal za najbolj funkcionalne, za kakršne veljajo uhate v primerjavi s tulastimi ali plavutastimi. Sekire so pomenile tudi še kaj več kot orodje in orožje. Pomenile naj bi tudi identiteto (mi uporabljamo zgolj naš tip sekire), bile so simbol, ljudje so si jih želeli imeti ob sebi, ko so jih pokopali, v nekem obdobju pa so sekire veljale tudi kot menjalno sredstvo. Veščina, ki jo po novem ponujajo v Kajuhovi ulici, je seveda mlajšega porekla. »Izhaja iz drvarskih iger, ki potekajo več desetletij. Da je sekira prišla v urbano okolje, je pa takisto v duhu časa, saj tudi urbani živelj išče stik z naravo,« navrže Novak. Seveda bi se našel kdo, ki bi rekel, da gre za vračanje v bronasto, če že ne v kameno dobo, pa še kakšna simbolna asociacija bi se znala utrniti. Tudi Benito Mussolini jo je imel v svojem grbu. No, nasploh je bilo minevajoče leto očitno tudi leto sekire. Minulega septembra so pri Lavričevi koči nad Stično izvedli prvo državno prvenstvo v metu sekire.
Za metanje sekire je nadarjen vsak
Ne glede na morebitne predsodke do tega, da živelj povečuje opravilno sposobnost v ravnanju s tovrstnim hladnim orožjem (pa še kakšnim), je treba priznati, da je sekirica v Kajuhovi prijetno presenetila. Marsikdo je na kakšnem pikniku že poskusil vreči nož ali sekiro v drevo, izidi so bili praviloma klavrni. Ni se zapičila, ampak se je odbila. Izkušnje iz Kajuhove so drugače. Sekirica ti da misliti, da si rojen za to početje. Da si talentiran. Da si morda celo potomec Karla Velikega ali vsaj da nisi tolikšen brezveznik, kot si glede teh zadev morda o sebi misliš. Kajti zgolj napotek, da sekirica pri povprečnem metu eno rotacijo opravi na približno 365 centimetrih poti, kolikor so tudi oddaljene metalne pozicije od tarč, ter upoštevanje minimalnih tehničnih napotkov, s katerimi te upravitelji zabavišča seznanijo, prineseta uspeh. Takojšen, instanten uspeh. Kajti res zadeneš iz prve. Sekira se ti res zapiči. Res se ne odbije in žvenketajoče zaropota po betonu. In če pri golfu začetnik po morebitnem uspešnem udarcu pri naslednjem spet popolnoma zgreši, sekirica ne razočara niti v nadaljevanju. »Metanje sekire je nekaj, kar v 90 odstotkih ljudem uspe v prvem poskusu. Govorim o metu z eno rotacijo, z dvema je seveda težje, s tremi pa še težje, saj pri metu z razdalje več kot sedem metrov potrebuješ tudi kanček loka, kar pa tudi ne omogoča vsak prostor,« razlaga organizator Novak.
Alkohola ne strežejo. Že tako je tragedija na jezu Blace pred leti dala misliti, da so lekcije iz stripov lahko usoden navdih. Po kakšnem kozarčku preveč in pregovorni prostodušnosti Kranjcev v takšnih primerih ne bi bilo izključeno, da bi se kakšna fantovščina končala tragično. S sekiro v čelu ženina. Recimo potem, ko bi poročna priča zgrešila lubenico na njegovi glavi.
