Z dekretom sovjeta narodnih komisarjev je 28. januarja 1918 nastala RKKA, Delavsko-kmečka Rdeča armada. Šlo je za sovjetsko vojsko, ki je delovala od konca prve svetovne vojne do konca druge. Ustanovila jo je komunistična partija, vodil jo je Lev Trocki, sestavljena pa je bila iz vojne mornarice in vojnega letalstva. Nasledila je imperialno rusko vojsko, imenovano Rdeča garda, in je bila predhodnica Sovjetske armade, ki je delovala do razpada Sovjetske zveze decembra 1991. Ime »krasnaja« oziroma rdeča je dobila po barvi, ki simbolizira komunistično partijo.
Ko je v ruskem carskem imperiju izbruhnila državljanska vojna in so se začele vmešavati tuje države, je Trocki dobil nalogo, da reformira oddelke Rdeče garde. Bilo je jasno, da v oboroženih spopadih z Belo gardo, procarsko vojsko, in tujimi silami ni imela nobenih možnosti za uspeh na bojnem polju. Januarja 1918 je Rdeča armada štela 299 pehotnih polkov, v enem letu pa je Trocki ustvaril vojaško silo, ki je štela 16 armad, 47 pehotnih divizij in štiri konjenice. Poveljeval je skupno 380.000 možem, okoli 420.000 jih je bilo v rezervi.
Razmerja moči na bojnih poljih
Med oktobrom 1917 in novembrom 1918, torej od oktobrske revolucije do premirja ob koncu prve svetovne vojne, je najprej prišlo do nacionalizacije tradicionalnih kozaških zemljišč. Temu se je uprla prostovoljna armada generala Alekseja Maksimoviča Kaledina v porečju reke Don. Brest-litovski mir, sklenjen marca 1918, je dodatno zaostril notranjepolitične razmere v Rusiji. V rusko državljansko vojno so se vpletle sile antante, ko je dvanajst tujih držav podprlo protiboljševiške milice. V vrsti spopadov so sodelovali tudi češkoslovaška legija, poljska 5. strelska divizija in proboljševiški rdeči latvijski strelci.
Spopadi so se nadaljevali tudi v letu 1919. Sprva so bele garde uspešno napredovale: z juga pod vodstvom generala Antona Denikina, z vzhoda pod vodstvom admirala Aleksandra Vasiljeviča Kolčaka ter s severozahoda pod vodstvom generala Nikolaja Nikolajeviča Judeniča. Ko je Bela garda potisnila Rdečo armado nazaj na vseh frontah, je Trocki izvedel reorganizacijo in uspešen protinapad. Rdeča armada je junija odbila vojsko admirala Kolčaka, oktobra pa še armadi generala Denikina in generala Judeniča; bele garde so bile povsem izčrpane. Na nekaterih obrobnih bojiščih so se konflikti nadaljevali še dve leti, ostanki belih sil pa so vztrajali vse do leta 1923.
Vojska z milijoni žrtev
Za rojstni dan Rdeče armade je sicer obveljal 23. februar 1918, ko je vojska po trditvah uradne sovjetske propagande prvič premagala tedanjo nemško vojsko – pri Narvi in Pskovu. Med razkrojem carske vojske je postalo očitno, da so »razcapane enote Rdeče garde in deli cesarske vojske, ki so prestopili na stran boljševikov, povsem neustrezni za nalogo obrambe nove vlade pred zunanjimi sovražniki«, kot je govorila propaganda. Zato je nastala Rdeča armada. Zamišljena je bila kot telo, »sestavljeno iz razredno zavestnih in najboljših elementov delavskega razreda«.
Vanjo se je vsaj na začetku lahko vstopalo prostovoljno, obvezna mobilizacija je prišla pozneje. To je bila vojska, namenjena obrambi revolucije, ustvarila pa naj bi tudi »temelje za podporo prihajajoči socialistični revoluciji v Evropi«. Rdeča armada je bila sprva slabo oborožena, neizurjena, veliko je bilo kmečkih mož, tako da je bilo pri organizaciji veliko improvizacije, ampak kot rečeno, se je hitro okrepila. Med Stalinovo veliko čistko so usmrtili in aretirali mnogo oficirjev ter jih zamenjali z neizkušenimi člani komunistične partije, kar pa se je izkazalo za »strateško napako«, saj so ravno tej potezi pozneje pripisali velike izgube za vojsko med drugo svetovno vojno.
V Rdeči armadi je med drugo svetovno vojno služilo okoli 34 milijonov vojakov, od tega osem milijonov pripadnikov neslovanskih manjšin. Nosili so glavno breme boja proti nacizmu v Evropi. Ključne bitke so bile Moskva, Stalingrad, Kursk in Berlin. Po uradnih podatkih je Rdeča armada izgubila 6.329.600 vojakov, ki so padli v boju, 555.400 jih je umrlo zaradi bolezni, 4.559.000 pa je bilo pogrešanih (od teh se jih je pozneje 939.700 ponovno pridružilo enotam na osvobojenem sovjetskem ozemlju, še 1.836.000 pa se jih je vrnilo iz nemškega ujetništva). Uradni skupni seštevek smrti je 8.668.400, medtem ko druge ocene govorijo celo o enajstih milijonih umrlih. V Osrednjem arhivu ministrstva za obrambo Ruske federacije (CDMA) navajajo, da skupno beležijo imena približno 14 milijonov mrtvih in pogrešanih pripadnikov Rdeče armade.
Rdeča armada, nosilka ideologije
Rdeča armada je predstavljala največjo kopensko silo v zavezniški zmagi na evropskem bojišču druge svetovne vojne, njena invazija na Mandžurijo pa je prispevala k brezpogojni predaji Japonske. Med svojimi operacijami na vzhodni fronti je denimo povzročila 75–80 odstotkov vseh izgub, ki sta jih med vojno utrpela Wehrmacht in Waffen-SS, na koncu pa je zavzela tudi nemško prestolnico Berlin.
Rdeča armada ni bila le vojska. Bila je nosilka ruske socialistične ideologije, orodje za zatiranje uporov, kakršen je bil recimo kronštatski upor, predvsem pa je služila partijski oblasti za utrjevanje njene moči. Poleg partije in tajne policije je bila eden glavnih stebrov sovjetske države. Po letu 1945 je postala simbol zmage in žrtvovanja ter ostala osrednji element sovjetske identitete. V času hladne vojne, takrat že pod imenom Sovjetska armada, je postala največja kopenska vojska na svetu. Dodelila si je funkcijo, da vzpostavlja nadzor nad Vzhodno Evropo, Varšavskim paktom in jedrsko uravnoteženostjo v tekmi z ZDA. Večje intervencije prek svojih meja je opravila na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968 ter posredno v Afganistanu leta 1979.
