Bil je čas vojne, oče je bil v partizanih, mama je delovala kot terenka in tistega dne, ko je bil spočet, sta se njuni poti po naključju na kratko prekrižali. S tem dejanjem se začne najnovejši biografski roman Rac avtorice Petre Pogorevc, v katerem je ob izdatnem Poličevem angažmaju brez zadreg opisano igralčevo življenje. Ob branju knjige ima bralec občutek, kot da sliši, kako mu Rac osebno pripoveduje svoje zgodbe.
»Vse ni šlo v knjigo, čeprav ima 500 strani. Veliko sem namreč doživel,« pove Polič in razloži, kako je prišlo do nastanka biografije. »Pred desetimi leti sva se s Petro dobila in se lotila pisanja knjige, a kmalu sem si dejal, zakaj pa ne bi sam pisal o sebi, in najino sodelovanje je nekoliko zastalo. Precej sem imel že na papirju, a je vse te zapise odnesla voda, poplava. Potem sem imel obdobje, ko sem bil finančno v riti in mi je sosed Aleš Šteger, ki dela za založbo Beletrina, predlagal, da je bolje, kot da mi on posodi nekaj tisoč evrov, da s Petro Pogorevc dokončava začeto, Beletrina pa mi takoj nakaže denar. Takoj sva se lotila pisanja, a je bilo kar nekaj prekinitev. V šestih letih sem namreč štirikrat 'guznil'. V Kliničnem centru sem preživel skoraj toliko časa kot doma. Sestre so me pozdravljale: 'O, gospod Radko, a ste spet naši?' Težave s srcem, pljuči, rak, septični šok, vsega je bilo. Vse skupaj se je začelo leta 2015, ko me je nekega dne doma začelo zmanjkovati. Izgubil sem zvok in sliko, in ko sem se ovedel, sem ležal na tleh, zvit v klobčič, glavo pa imel zataknjeno pod fotelj. Pozneje so mi povedali, da je to sinkopa, zastoj srca. V naslednjem letu se je to še nekajkrat ponovilo, tako da ko sem se spet zbudil z nogami in ritjo, zavozlanimi na tleh, ter rameni in glavo pod robom mize, sem se odločil, da grem naslednje jutro k zdravniku. Odpravil sem se peš, pri Drami pa me je ponovno začelo stiskati. 'Ne crkni pred Dramo. Jebenti, ne pred Dramo!' sem ponavljal v sebi. Ko sem prišel do avtobusne postaje nasproti Drame, sem se kar ulegel na tisti neudoben pleh, nato pa z njega zdrsnil na tla. Ležal sem na asfaltu in se s hrbtom naslanjal na pleksi steklo. Voznik mestnega avtobusa me je vprašal, ali potrebujem pomoč, jaz pa sem se dobesedno splazil v avtobus. Ali sem preživel, izveste v knjigi.«
Lahko bi bil zdravnik
Polič ni imel namena postati igralec, najprej je želel študirati medicino: »Usodno je bilo, da sem pred Figovcem srečal Mirka Bogataja, ki je šel na sprejemne na AGRFT. Če tega srečanja ne bi bilo, bi bil gospod doktor, tako pa sem usran upokojeni igralec. Mirko me je prosil, da grem z njim, da mu bom na akademiji pomagal z iztočnico pri dialogu. Tam sem se potem razživel, dali so mi še neko nalogo za odigrat, jaz pa sem se malo po mladostno preseraval. Kakšno uro sem afne guncal, potem sem prosil, da me spustijo, ker se mi je že mudilo na trening vaterpola na Ilirijo. Med profesorji je bil tudi baletnik Pino Mlakar, ki je očitno v meni videl neki potencial. Ob odhodu so rekli, naj podpišem še neki obrazec, da me imajo zavedenega, da sem pač bil tam. V resnici je bila to pola za sprejemni izpit. Čez nekaj dni so me obvestili, da sem sprejet.«
Diplomirali ste šele leta 1992, pri petdesetih.»Prej nisem hotel delati diplome, ker je bil pred njo še en izpit, ko so ti dali neke majhne slikice, ti pa si moral povedati, iz katere predstave je to. Za diplomo naju je z Mileno Zupančič nagovoril Tone Gogala, da bi bilo to pametno storiti, ker je bil uveden neki nov plačilni zakon.«
Kaj vam je pri vaši igri dal eden vaših profesorjev, baletnik Pino Mlakar?»Eden redkih profesorjev na akademiji, od katerega sem res potegnil napotke za življenje in igro. Omeniti moram tudi Staneta Severja glede umetniške besede. Ta dva sta vplivala na moj razvoj.«
»Sem moteči faktor«
Igrali ste v več kot sto filmih. Ste dobitnik Borštnikovega prstana in Prešernove nagrade za življenjsko delo. Nihče vam ne more oporekati, da niste eden najbolj vrhunskih slovenskih igralcev, vendar filmskih vlog po vašem petdesetem letu ni bilo veliko.»Po osamosvojitvi so me dali na hladno. Spomnim se intervjuja v Tivoliju z neko mladenko, ki me je spraševala, kakšne načrte imam v slovenskem filmu. Povedal sem ji, da me bodo uporabili za kakšno stransko vlogo očeta ali pa še to ne. In tako se je tudi zgodilo. Zakaj, na to vprašanje še danes ne znam odgovoriti. Treba bo vprašati slovenske 'svetovne' režiserje.«
Nekoč ste dejali, da vas veliko ljudi ne prenaša in bi vas utopilo v žlici vode. Zakaj tako menite?»Ker vem, da je tako. Ker sem moteči faktor. Ker se za vsako vlogo pripravim, kot bi se moral, in to zahtevam tudi od drugih. Mnogim to ne ustreza in sprašujejo, zakaj to, zakaj ono, kaj se grem. Nič se ne grem. Živim ta poklic.«
Po osamosvojitvi angažmaji v Srbiji in na Hrvaškem niso zamrli. Konec prejšnjega leta ste v Zagrebu končali snemanje filma Deja vu.»Da, zdaj bi moral film priti ven, vendar še niso končali postprodukcije. Menda imajo tudi neke finančne težave. V filmu so vsi najboljši hrvaški igralci, jaz pa igram starca, ki se mu v oštariji, kjer sedi, zavrti vse življenje. Od rojstva, mladosti, porok do ločitev… Snemanje je bilo zelo naporno. Imel sem zelo veliko teksta, zaradi pomanjkanja denarja smo včasih snemali tudi po 16, 18 ur, po snemanju pa sem se vozil domov v Ljubljano.«
Glavna vloga te požre
Kako se igralci naučite vse te količine besedila?»Vsak ima svoj sistem. Enim gre lažje v glavo, enim težje. Jaz se vedno naučim ves tekst še pred prvo bralno vajo, ker ne želim s papirji hoditi po odru. Ob učenju teksta tudi že gradim vlogo. Na tak način imam že zgrajeno hišo in nato le še dodajam okna, vrata, opremim kuhinjo. S tem na vajah z režiserjem prideva do optimalnejšega rezultata. Zato vedno zahtevam besedilo vnaprej. Če tega ni, ne sprejmem vloge. Da se naučim polovico do ene strani, potrebujem dva do tri dni. Maksimum je tri strani v treh dneh. Za eno vlogo potrebujem tri mesece do pol leta. Če se primerjam s kirurgom, ta mora imeti skalpel v roki, jaz moram imeti tekst v glavi. Nekateri teksti zdrsijo v glavo, drugi ne. Največ težav sem imel z Izboljševalcem sveta Thomasa Bernharderja. 120 strani monologa. Drugače je pri filmu, kjer se snema po segmentih, kar zahteva izredno koncentracijo. Posname se pet sekund, pa spet pol minute in tako naprej, kar pomeni, da ko se vse to sestavi v film, moraš biti vedno isti. Ko imaš glavno vlogo, te to požre. Psihično in fizično si še en mesec v riti. Na zahodu imajo pravilo, da kolikor časa se pripravljaš in snemaš, toliko časa potem ne delaš. Se regeneriraš. Oni grejo v razne sanatorije, na Bali, mi pa na vaje.«
Verjetno je bilo nekoč na snemanju filmov tudi kaj veseljačenja.»Zakaj? Ni govora. Edino na koncu, ko je padla zadnja klapa, se je zavrtel kakšen odojek ali jagenjček.«
Kako je bilo pa z intimnimi odnosi?»Tudi intimne vezi so se stkale, saj je življenje brez seksa nenormalno. Bile so vesele in tragične ljubezni, seksualne, čez noč in ljubezni brez noči, kar tako čez dan. Vse je bilo. Če imaš z neko žensko prizore, si en mesec skupaj, ni čudno, da se kaj zgodi. Mogoče tudi zato, ker smo doktorji čustev, je raznih ljubezni v našem poklicu več kot v normalnem življenju. Na te čustvene izlete imam najlepše spomine. Ostale so čiste prisrčne prijateljske vezi. S temi ženskami, ki so danes poročene, imajo otroke, ob srečanju ne blebetamo o tem, kje smo kaj počeli, ostaja pa to del našega življenja.«
Katere so za vas veljale kot najbolj zaželene?»Vse tiste, ki so bile takrat najbolj znane. O imenih pa ne bom povedal absolutno nič. Ni govora.«
Potem vas prosim, da poveste, katere so bile tiste, ki so bile takrat najbolj všeč drugim, večini.»Če pogledam vso Jugoslavijo, so bile to Neda Arnerić, Milena Dravić, Mira Furlan, Ana Karić… Od Slovenk je bila edina znana v vsej državi Milena Zupančič. Veliko smo doživeli. Morda zaradi te intenzivnosti potrebujemo manj let za eno normalno življenje. Ni nas več veliko od teh starih kozlov…«
