Globoko pod ledom in skalami ene najsvetejših gora v Himalaji leži izgubljeno poglavje vohunske zgodovine. Šestdeset let po neuspeli tajni misiji pa ostaja vprašanje: kje je 50-kilogramski generator, poln radioaktivnega plutonija?
Kot je te dni poročal ameriški časnik The New York Times, je v redkem zraku Himalaje, kjer meja med življenjem in smrtjo postane tanka kot rezilo britve, odločitve pogosto sprejete v delčku sekunde. Toda odločitev, ki jo je oktobra 1965 na pobočju gore Nanda Devi sprejel kapitan M.S. Kohli, legendarni indijski alpinist, še danes odmeva skozi zgodovino – in morda skozi podtalne vode indijske podceline.
Medtem ko je divjal snežni vihar, ki je grozil, da bo pogoltnil njegovo ekipo elitnih plezalcev, je Kohli ukazal umik. Toda ukaz je vseboval srhljiv dodatek: »Opremo zavarujte. Ne nosite je dol.«
Oprema ni bila zgolj alpinistična, niti ni šlo za običajno znanstveno odpravo. Na ledeni polici, malo pod vrhom ene najvišjih gora na svetu, so alpinisti zapustili prenosni generator SNAP-19C. Naprava, velika kot malo večja žoga, je v svojem jedru skrivala smrtonosni tovor: kapsule plutonija-238 in plutonija-239, gorivo za napajanje vohunske opreme, s katero so Združene države Amerike želele prisluškovati Kitajski.
Od tistega dne naprave ni videl nihče več.
Nenavadno zavezništvo
Zgodba o tem, kako je ameriška jedrska naprava končala izgubljena v indijskem visokogorju, je pripoved o obupu, drzni aroganci in geopolitični šahovnici hladne vojne.
Leta 1964 je svet obstal. Kitajska je v regiji Xinjiang detonirala prvo atomsko bombo. Eksplozija je pretresla Washington in New Delhi. Za ZDA je to pomenilo novo nuklearno grožnjo v Aziji, za Indijo, ki je samo dve leti prej doživela ponižujoč poraz v vojni s Kitajsko, pa je to predstavljalo eksistenčno nevarnost.
V tej klimi strahu sta državi sklenili skrivno zavezništvo.
CIA je potrebovala »oči in ušesa« v Himalaji za prestrezanje telemetričnih signalov kitajskih raketnih poskusov. Satelitska tehnologija je bila še v povojih, zato je bila rešitev prvinska: človek mora na goro in tja postaviti anteno.
Načrt je bil, milo rečeno, filmski. Nastajale so ideje o postavitvi opreme na Kangčendzengo, kar so izkušeni alpinisti, kot je bil Američan Jim McCarthy, takoj zavrnili kot norost. »Rekel sem jim: 'Ali ste izgubili razum?'« se za New York Times spominja McCarthy, danes star 92 let. Na koncu je izbira padla na Nanda Devi, goro, ki jo domačini častijo kot boginjo, plezalci pa se je bojijo zaradi njene nedostopnosti.
Krinka National Geographica
Da bi prikrili pravo naravo misije, je CIA rekrutirala Barryja Bishopa, slavnega fotografa revije National Geographic. Nedavno odkriti dokumenti v njegovi garaži v Montani razkrivajo obseg prevare. Bishop je ustvaril popolno kritje: Znanstvena odprava Sikkim. Tiskal je lažne vizitke, ponarejal pisma podpore in celo pridobil dovoljenje svojega delodajalca za dopust.
Ekipa je bila mešanica najboljših ameriških in indijskih plezalcev.
Šerpe, ki so tovor nosili na hrbtih, niso vedeli, kaj prenašajo. Vedeli so samo, da je tovor topel. »Klicali so ga Guru Rinpoče, po budističnem svetniku, ker je oddajal prijetno toploto,« se je z grenkim nasmehom spominjal pokojni kapitan Kohli. Niso vedeli, da se grejejo ob radioaktivnem razpadu plutonija.
Izginotje v belini
Odprava se je spremenila v boj za preživetje. Višinska bolezen, ekstremni mraz in brutalni viharji so ekipo prisilili v umik samo nekaj sto metrov pod vrhom. Ko so naslednjo pomlad, leta 1966, ameriški in indijski specialisti znova splezali na goro, da bi napravo namestili in aktivirali, jih je pričakal šok.
Ledene police ni bilo več. Plaz je odnesel vse – antene, kable in jedrski generator.
CIA je zagnala paniko. Organizirali so več iskalnih odprav. Uporabljali so detektorje sevanja, iskalce kovin in infrardeče senzorje. Toda Nanda Devi, zavita v svoj večni oklep ledu, ni razkrila ničesar. Znanstveniki domnevajo, da je vroč generator stopil led pod seboj in se ugreznil globoko v ledenik, morda vse do temeljne kamnine, kjer čaka kot tempirana bomba.
Politični potres in tiha diplomacija
Skrivnost je ostala zakopana več kot desetletje, dokler je leta 1978 ni razkril ameriški novinar Howard Kohn. Novica je v Indiji sprožila val ogorčenja. »CIA zastruplja naše vode!« so kričali protestniki na ulicah New Delhija. Opozicija je obtožila premierja Morarjija Desaija sodelovanja z zloglasno agencijo.
V zakulisju pa se je odvijala drugačna drama. Depeše iz tistega časa kažejo, kako sta ameriški predsednik Jimmy Carter in indijski premier Desai, kljub javnemu zanikanju, tiho sodelovala, da bi problem pometla pod preprogo. Oba sta se bala politične škode in morebitnega razkola v krhkih odnosih.
Uradna razlaga je postala, da je nevarnost zanemarljiva. Vzorci vode iz Gangesa niso kazali povišanega sevanja. Toda strah je ostal.
Leta 2021 se je del ledenika v bližini Nanda Devi odtrgal in sprožil uničujočo poplavo, ki je zbrisala hidroelektrarno in vzela več kot 200 življenj. Čeprav znanstveniki katastrofo pripisujejo podnebnim spremembam, so se med domačini takoj obudile stare legende o »vročem stroju«, ki tali led od znotraj.
Plutonij v generatorju sicer ne bo eksplodiral kot bomba, saj nima sprožilca. Vendar pa strokovnjaki opozarjajo na drugo nevarnost: če bi generator zdrobilo premikanje ledu in bi se kapsule odprle, bi radioaktivni prah lahko končal v povirju Gangesa. Ta sveta reka pa napaja eno najgosteje poseljenih območij na planetu. Še bolj zlovešč scenarij pa predvideva, da bi napravo kdo našel in material uporabil za izdelavo umazane bombe.
