Leto 2026 je slovenska vlada razglasila za Kosovelovo leto, s čimer se poklanjamo stoletnici smrti velikega slovenskega pesnika Srečka Kosovela. Na današnji dan leta 1904 pa se je Kosovel rodil v Sežani. V svojem kratkem življenju – za meningitisom je umrl pri komaj 22 letih – je kljub temu zapustil veliko pesniško zapuščino: okoli 1000 pesmi, esejev in zapiskov. Obveljal je za enega ključnih predstavnikov slovenske in evropske avantgarde.
Odraščal je v vasici Tomaj na Krasu, rodni okoliš pa je močno zaznamoval njegovo poezijo: kraška pokrajina, burja, kamen in občutek ogroženosti slovenske kulture in identitete po prvi svetovni vojni. Kras zanj ni bil le narava, ampak simbol trdnosti in preživetja Slovencev. Ustvarjal je namreč v zelo dramatičnem času: po prvi svetovni vojni, ko se je z rapalsko pogodbo Primorsko priključilo Italiji, sam pa je bil živa priča nasilne italijanizacije slovenskega prebivalstva. To stisko je v svojih pesmih izrazil skozi razmisleke o civilizacijski krizi, razpadu Evrope in kulturni ogroženosti.
Konstruktivist in avantgardist
Pesniško je Kosovel šel skozi več slogovnih faz, kar je izjemno za njegovo kratko življenje. Najprej ga je navdihnil lirski impresionizem, to je bilo obdobje razmislekov o Krasu, naravi, intimnih občutjih, kar je recimo izrazil skozi pesem Ekstaza smrti. Ko se je podal v ekspresionizem, je začel pisati o razpadu družbe, moralni krizi Evrope in socialni nepravičnosti. Najbolj radikalna faza njegovega ustvarjanja pa je bila avantgarda in konstruktivizem, kjer je razvil posebno obliko pesmi, imenovano KONS. Gre za vizualne pesmi, tipografske konstrukcije ter fragmente besed, številk in simbolov, ki so pozneje pristale v njegovi ključni zbirki Integrali '26, izdani leta 1967. Večina njegove poezije je namreč izšla že po njegovi smrti.
Njegovo ustvarjanje se razteza na področja impresionizma, ekspresionizma, futurizma, zenitizma in konstruktivizma. Čeprav se je Kosovel naposled opredelil kot konstruktivist, se vendarle ni nikdar odrekel pisanju impresionistične oziroma tradicionalne lirike. Tako je tudi ob koncu svojega življenja še vedno ustvarjal tako tradicionalno kot avantgardno poezijo, čeprav je slednji pripisoval veliko večji pomen. Kosovel je bil pesnik Krasa, a je nedvomno sodil v širši evropski kontekst in ga v tujini še bolj cenijo kot pri nas. Danes se ga pogosto primerja z avantgardnimi pesniki, kot sta Vladimir Majakovski in Guillaume Apollinaire.
Pesnik Evrope
Ne pretiravamo, če trdimo, da je bil Kosovel najradikalnejši pesnik svojega časa. Priznavajo mu tudi vizionarstvo, saj je sto let prej napovedal razpad evropske civilizacije. Ko v svoji Ekstazi smrti pravi »vse je ekstaza, ekstaza smrti«, govori v bistvu o Evropi, kjer so se ljudje, izčrpani od vojne, znašli na robu (moralnega) prepada; prevladal je kapitalizem, v vsem tem pa je pesnik slutil in tudi napovedal njen zlom (»Evropa umira«).
V pesmi Kons 5 denimo zapiše »gnoj je zlato«. Gre za družbeno kritiko tega, da se kapitalizem bogati na račun izkoriščanja ljudi. V Kalejdoskopu, pesmi o razdrobljenem modernem svetu, pa že govori o razpadu in občutkih kaosa. A ne ostane le v občutkih nemoči. V pesmih iz njegove pozne faze, ki so postale temelj zbirke Integrali '26, namreč želi »ustvariti« etično novo Evropo. Sanjal je o etični družbi, socialni pravičnosti in kulturni prenovi Evrope. Ni bil dogmatičen komunist, čeprav ga danes radi kažejo tudi v tej luči, bil je predvsem etični revolucionar (»revolucija je etična«). Postal je simbol intelektualnega upora (»človek: to je nova vera«).
Po njegovi smrti leta 1926 so ostali za njim rokopisi, zvezki, fragmenti. Ti zapisi so bili spravljeni v škatlah in kovčkih na njegovi domačiji v Tomaju (ki so jo nedavno muzejsko temeljito prenovili). Dolgo časa so jih brali predvsem kot tradicionalno liriko. Šele desetletja pozneje so literarni zgodovinarji začeli razumeti, kaj je dejansko ustvaril. Eden ključnih pri tem je bil Anton Ocvirk, ki je potem poskrbel za izdajo legendarne zbirke Integrali '26, ki je Kosovela prvič razkrila kot avantgardista, prej je bil znan predvsem kot lirski pesnik Krasa. »Umetnost mora postati življenje.« Ta njegova ideja je bila za tisti čas zelo avantgardna, saj je umetnost videl kot način, kako doseči družbene spremembe.
Pesnik Krasa
Skrbnica Kosovelove spominske sobe v Sežani Mateja Kralj je nedavno za javnost dejala, da je med nami dolgo živela podoba Srečka Kosovela kot pesnika Krasa in smrti: »Marsikateri obiskovalec v njegovih pesmih še vedno vidi predvsem temo, grozo, smrt in negativne občutke. To pa je po mojem mnenju zmotno, zato v Kosovelovem ustvarjanju poleg kritične misli iščemo tudi svetlobo in optimizem. V velik izziv mi je, da poskušam pesnika približati obiskovalcem in jih navdušiti nad njegovo avantgardno poezijo, ki se marsikomu zdi težka in nerazumljiva.«
Po njenem mnenju je zelo pomembno, da prek Kosovelovih del razkrivamo tudi identiteto Krasa, ki je »osnovna paradigma njegove biografije«; kajti iz Ljubljane, kjer je obiskoval realko in nato filozofsko fakulteto, se je vselej rad vračal na Kras. Rad se je sprehajal po gmajni, pasel kozo in poslušal veter v borovcih. Danes obstaja dvokilometrska Kosovelova pot, ki vodi od njegovega rojstnega kraja Sežane do Tomaja, kjer je pesnik preživel otroštvo in zadnja dva meseca svojega življenja. Pokopan je v bližini svoje rodne domačije.
