Pust ali post?

Descartesu se je, ko je mislil, da je dokaz njegovega obstoja to, da misli, zareklo. V resnici bi se njegov izrek moral glasiti: »Manduco ergo sum – Sem, ker jem.« Snovi, ki jih zauživamo, se v telesu presnavljajo v tkiva, spreminjajo v telesne procese, prevajajo v kemoelektrično dejavnost in organizirajo v misli in čustva. Ta resnica je tako samoumevna, da je sploh ne opazimo, čeprav vsak ve, kako se lahko spremeni njegovo vedenje po nekaj kozarčkih vina. Seveda alkohol ni kaka čudežna snov. Le da sta vzrok in posledica pri nekaterih drugih manj opazna. Otrok popije kokakolo in poje tortico in potem tri ure kroži po učilnici kot razdražen bumbar. Stroka pravi, da trpi od ADHD. Istega otroka odpelji za tri dni v gozd in mu dajaj piti iz izvirka, pa boš dobil malega modrijana. Na televiziji vidite osupljive prizore: budistični menihi so pozabili na svojo »pozornost« in se med sabo neusmiljeno pretepajo. Začeli so si namreč sladkati čaj.

Drži stara misel: »Povej mi, kaj ješ in piješ, pa ti povem, kdo si.« To reklo, kakor ga razumem danes, ne želi povedati, da smo izraz idovske želje (če smo bolj oble oblike) ali superegovske volje (če smo bolj koščati), ampak da je naše telo kot celota vključeno v nenehen presnovni proces, v katerem se mikroelementi materialnega in nematerialnega – videnega, slišanega, storjenega, prebranega – zunanjega sveta posrečeno ali neposrečeno vgrajujejo v človekov notranji svet, v njegove celice, prebavila, organe, periferno živčevje, možgane, in se tako prevajajo v homeostazo ali neravnovesje, čilost ali obmrlost, bistrost ali demenco, debelost ali vitkost, čilost ali šibkost, zdravost ali bolnost, živost ali mrtvost.

Smo, kar zauživamo, kar jemo, pijemo, kar vpijamo s kožo, kar vdihavamo.

* * *

Milijon let smo živeli v svetu, v katerem so bila nebesa in pekel kar na zemlji. Kadar je bil ulov bogat, smo bili v nebesih; takrat smo se napokali za pozneje, ko nam bo predlo v želodcu. A nebesa so trajala kratek čas. Veliko večkrat smo bili lačni. Takrat smo živeli od koreninic, ličink, bobik. Tako imamo danes ljudje še vedno presnovo, ki se dobro kosa s pomanjkanjem, slabo pa s preobiljem. Postenje ali stradanje nas sili v umno ravnanje s telesno energijo. Nikomur ne pride na misel, da bi sestradan letal po učilnici. V postu smo asketski, pozorni, zbrani, spokojni. V postu se nam porajajo ideje – če nič drugega, razmišljamo vsaj o tem, kako priti do hrane… In tako je človek pogruntal poljedelstvo, ralo, rovačo, jarem, govedorejo, kašče, mline, vozove, plug, peko, molzni stolec. Vse to so iznajdbe v sili, iznajdbe lačnega telesa.

In ko imamo vse to, pozabimo na lakoto. Evolucijsko gledano je za človeško vrsto značilna algodinija, torej strah pred bolečino, ki nas varuje pred poškodbami, boleznimi in celo smrtjo, a ta pripraven orientir nas hitro zapelje v drugo skrajnost. Začne se doba naslade in nasladil, »hrankotikov«, ki nas zasvajajo in pomirjajo prav kot narkotiki.

Za užitke hedonije je treba torej plačevati fiziološko ceno. Egipčanske mumije so v povprečju za 16 centimetrov krajše od okostij prejšnjih lovcev in nabiralcev. Pri okostjih pred odkritjem termične obdelave žita ne najdemo deformacij, ki jih povzroča artritis. Pri zobovju pred odkritjem plantažnega sladkorja ne vidimo škrbin – šele španski kralji na svojih portretih iz časa odkritij in raziskovanj na lepem držijo usta stisnjena, kot da so snedli limono. Po svetu se začne širiti presnovni sindrom – skupek srčno-žilnih, živčnih, prebavnih in presnovnih bolezni, ki jih povzroča sledenje evolucijskemu načelu iz prednamskih časov, namreč, da je treba za vsak primer pojesti vse, kar kot lovec nabiralec dobiš za pod zob, pa pri tem čim več počivati, kajti energijo je treba umno hraniti za šprint pred sabljastozobim tigrom. Zdaj, ko se nam ponujajo hrankotiki na vsakem koraku, ko jih je mogoče telefonsko naročiti na dom, na servirno mizico pred kavčem, imamo energije toliko, da jo telo umno pretvarja v tolščo.

In končno se nam posveti: več kalorij pomeni več podkožne tolšče. In človeštvo se začne vdajati iskanju čudežne diete, ki bo odpravila to maščobo.

Nekoč pa je beseda pomenila nekaj povsem drugega – način življenja.

Grška diatia je obsegala smiselno, zmerno in spodobno življenje in se niti ni nanašala na prehrano. Pozneje je pomenila, in tak pomen je deloma ohranjen tudi v slovenščini, stalno uživanje izbora jedi, praviloma predpisanih od zdravnika. A danes nam dieta pomeni predvsem prakso in metodo hujšanja. (Kako se je spremenil podton besed! Shujšan pomeni sprva »hujši«, torej slabši, zrejen pomeni sprva »urejen«, torej »v redu«.) Hipokratovi učenci in privrženci so se držali takele diatie: z mero so uživali lahko prebavljive jedi, niso se sprehajali, temveč so tekljali, iskali so si delo, ki je terjalo naprezanje, merili so se v rvanju (rokoborbi), črevesje so si splakovali z morsko slanico, hodili so naokrog nagi, po obilnejšem kosilu pa so ga del izbruhali (povračali). Debelost pa so imeli za dokaz moralne in materialne sprijenosti. Neki modrec je predlagal vpeljavo smrtne kazni za debeluhe, saj da je iz obsega njihovega pasu očitno, da so krivi za smrt od sestradanosti kakega reveža, ki so ga prikrajšali za hrano.

* * *

V mraku srednjega veka so prehranski nauki poniknili, čeprav je požrešnost veljala za naglavni greh. Duh je voljan, a telo je šibko. Iz tistega časa je anekdota o menihu, ki obira kračo, sklonjen skoz okno, češ da strogi post velja le v samostanu, ne zunaj samostana.

Skozi stoletja je postal razkol med izrazoma prehrana in dieta tako velik, da se je začela dieta šteti za posebno obliko napol prisilnega zdravljenja, ki nima zveze z naravno prehrano.

Prvi človek, o katerem je zgodovinsko izpričano, da je šel na dieto z namenom, da shujša, je bil normanski osvajalec Anglije Viljem Zavojevalec. Leta 1087 je, tako je zapisano, postal pretežak, da bi ga lahko nosil konj. Odločil se je za dieto: ni več jedel, živel je zgolj od zaužitega alkohola. Dieta je imela dva učinka: prvič, zanesljivo je shujšal, kajti konj ga je spet lahko nosil, in drugič, zanesljivo ga je, še preden je minilo leto in dan, pogubil alkohol, kajti ko je izgubil dovolj teže, se je spet spravil na konja – in pijan padel z njega in si zlomil tilnik.

Za diete je značilno, da se skozi čas razlikujejo po tem, katera snov, ki naj bi jo v telesih proizvajala neustrezna prehrana, se jim zdi posebej nevarna za zdravje, enake pa so si po tem, da si vse delijo nagnjenje k izoliranju tovrstnega domnevnega krivca. Dandanes je na prangerju holesterol, pred 100 leti je bila sečna kislina.

Pred drugo svetovno vojno je pri Umetniški propagandi v Ljubljani izdajal svoje veleprojekte »Dr. Nemo«, s pravim imenom Hugo Uhliř. V knjižnici imam njegov leksikon iz leta 1932 z imenitnim naslovom Domači vedež: zlata knjiga naših družin z nasveti iz vseh panog domačega gospodarstva, rodbinskega in družabnega življenja.

Gre za izdajo, ki ostaja svetel in še vedno nepresežen zgled slovensko-češke leksike, kajti skromni avtor se ni pustil zastrašiti diktatu prostora, ampak je dovolil svojemu umnemu peresu, da se je o posameznem geslu razpisalo po mili volji. Tako na primer pod geslom »dežnik« bralec med drugim izve naslednje: »Velika napaka je, če dežnike zvijemo tako, da primemo z desno roko za palico, z levo pa zvijamo blago. Pravilno je, da palice sploh ne primemo, ampak pridržujemo z desno roko le konce ogrodja in zavijamo blago z desne na levo; tako lahko dežnik prav gladko zvijemo.« Celotno geslo obsega 45 vrstic, sledi pa še posebno geslo o »dežniku, svilenem«, pri katerem je po pameti, da mu med posamezne gube devljemo, kadar ga hranimo dalj časa, papir. To se že sliši skoraj kot dieta, papirna dieta…

* * *

Med opisanimi dietami v knjigi dr. Nema se proti sečni kislini najbolje obnese tako imenovana Schrottova. Gre za »zelo drakonično zdravljenje, ki ga je uvedel J. Schrott, prvotno kočijaž, ki je ustanovil pri Gräfenbergu zdravilišče, ki eksistira še danes kot konkurenčno podjetje Priessnitzovega zavoda. Dijeta obstoji v tem, da se bolnik vzdržuje pijač ter /se/ živi glavno s trdimi žemljami. Piti sme vino. Brez strogega zdravniškega nadzorstva se človek ne sme podvreči temu zdravljenju brez nevarnosti, čeprav ta metoda najhitreje od vseh drugih dijet odstranjuje iz telesa sečno kislino.«

Dieta se mi zdi sicer vpeta v življenje, namreč fijakersko življenje – človeku ni treba ne vem kako pametovati, da se domisli, da je Schrott do svojega nutricionističnega razodetja prišel, medtem ko ga je po fijakersko šlukal iz steklenke pod kozlom in vmes prigrizoval suhe žemlje. In jih celo namakal v vince, da jih primerno razmehča.

Schrottova dieta je bila morda prav zaradi tega zelo priljubljena. Na Češkem, v najznamenitejši ustanovi za hujšanje, ta je v Dolni Lipovi, so jo uporabljali še do srede 1960. let, tako da je doživela več kot sto let. Vidim pa tudi,

1

Diet je kot listja in trave, za mnoge pa je značilno, da njihovi izumitelji in propagatorji umrejo v najboljših letih, vsekakor prej, kot so sami pričakovali. Pokopališča so polna zdravoživih ali živozdravih gurujev, ki so umrli prezgodnje smrti. (Za orientir: pričakovana življenjska doba pri nas znaša zdaj približno 79 let, v ZDA 77 let.) Montignac, borec proti slabim ogljikovim hidratom, je umrl pri 66 letih, Gifford, zagovornik mediteranske diete, pri 71, Berger, ki je zagovarjal vitaminske dodatke, pri 40, Atkins, ki je s svoji dieti OH nadomeščal z beljakovinami, pri 72, Pritikin, ki je zagovarjal vlaknine, pri 69, Kowalski, najhujši borec proti holesterolu in propagator megavitaminov, pri 65, Adelle Davis, spočetnica presne diete, pri 70, Airola, izumitelj postenja s sokovi, pri 63, Rodale, začetnik organske prehrane, pri 62, Braswell, farmacevtski genij, ki je iznašel čudežni GeroVital, pri 63, in naš dr. Dražigost Pokorn, borec za dolgoživost, čigar eno mnogih knjig sem pomagal izdati, pri 69.

Vsega tega v letih, ki sem jih namenil iskanju zdravja, seveda nisem vedel. Suhih žemelj pa itak ne maram in jih nisem jedel nikdar ne. Kot vsi Zemljani sem moral sam najti rešitev, ki bi ustrezala mojim genom, razmeram, predispozicijam in nagnjenjem. Moral sem najti nekdanjo diaetio – način življenja. Seveda sem pri tem kot vsi Zemljani precej taval in se spotikal. Še dobro, da se mi ni zaredila sečna kislina.