Baldomir Podgornik, kapitan prve jugoslovanske čezoceanske ladje, se je z 42 člani posadke junija 1955 odpravil okoli sveta in se vrnil maja leto dni za tem. Tovorna parna ladja Rog je bila zgrajena med drugo svetovno vojno v Kanadi, Splošna plovba pa jo je kupila leta 1954. Med drugim je kot prva jugoslovanska ladja pristala v kitajskem mestu Tsingtao, kjer so jih sprejeli z najvišjimi partijskimi častmi, razkošno večerjo ter večurnim kulturnim programom.
Avtorica razstave je kapitanova nečakinja
Prestala je mnogo težav, tudi tajfun v Tihem oceanu, ki je vzel življenje krmarju Jošku D'Aliseju Urbančiču. Preostala posadka se je rešila iz zagate in prav tako prva iz Jugoslavije priplula v pristanišče Hakodate na Japonskem otoku Hokaido. Ladja Rog je plula do leta 1966, ko so jo razrezali v Kaohsiungu na Tajvanu. Fotografije in drugo gradivo je mogoče videti na razstavi v Muzeju novejše zgodovine na Cekinovem gradu v Ljubljani, ki jo je pripravil Pomorski muzej Sergeja Mašera Piran.
Avtorica razstave Duška Živko je nečakinja Baldomirja Podgornika, zato ji je bil v pomoč domači arhiv, v katerem je tudi fotografija boja ladje Rog s tajfunom. Svojega strica je dobro poznala. »Bil je zelo skromen, ampak karizmatičen. Predvsem pa zelo izkušen pomorščak, ki je že v otroštvu doživel hudo usodo,« se je Duška Živko spomnila značaja priznanega kapitana. Rojen je bil v Gorenji Trebuši na Tolminskem, ki pa jo je med prvo svetovno vojno zapustil. Njegov oče, učitelj, je emigriral na Štajersko. Družina je bila v drugi svetovni vojni pregnana, takrat v Srbijo. Že precej pred tem pa je Baldomir Podgornik v Kotorju končal študij na pomorski trgovski akademiji in v drugi svetovni vojni plul v zavezniških konvojih petih trgovskih oskrbovalnih oboroženih ladij.
Pri Mozambiku so mu potopili ladjo
Njegova življenjska pot je polna pustolovščin in nevarnosti. »Sam je pripovedoval, da je nekoč zagledal plavajočo mino. Za manever je bilo prepozno. Rekel si je: 'Ali nas bo ob boku ladje zapustila ali pa bo konec.' Vsak manever bi poslabšal situacijo. Mina je potem ob boku ladje šla mimo,« je kustosinja razstave ponazorila njegovo mirnost v najtežjih trenutkih. To povezuje z značajem njegove mame, ki se nikoli ni bala, da bo sina izgubila v vojni, ampak je bila prepričana, da bo prestal vse preizkušnje. In jih tudi je, kar je čudilo marsikaterega pomorščaka.
Na morju je preživel več nevšečnosti. Ne le tajfuna in plavajoče mine, ampak tudi dva potopa ladje. »Kot kadet se je vkrcal na ladjo Trsat. Ta je bila bombardirana, ko se je posadka že izkrcala. Ko je plul z ladjo Suepetar, pa so jih leta 1942 torpedirali pri Mozambiku.« Pol posadke je umrlo, pol je je Baldomir Podgornik rešil. »Po torpediranju ladje se je spomnil, da ima v rešilnem čolnu same strastne kadilce. Tik pred potopitvijo je šel na ladjo in vzel cigarete, kajti vedel je, da v težkih trenutkih reševanja brez njih morda ne bi zmogli. Vzel je tudi ladijske dokumente. Če jih ne bi, zdaj ne bi imeli teh najstarejših dokumentov.«
Duška Živko je v svojem stricu videla svetovljana, ki ga nikoli ni zapustila radovednost. Prav ta je pripomogla, da se je začel zanimati tudi za pomorstvo. Očitno je imel neustrašnost po mami in zanimanje za svet po očetu. »Podedoval je željo po vsakovrstnem vedenju. Njegov oče je bil intelektualec. Hodil je v očetovo šolo, v kateri je bilo združenih več razredov. Tako je vpijal znanje.« Vse do upokojitve je bil povezan z ladjami. Med službovanjem je sedem let preživel tudi na Japonskem, ki ga je še posebno navdušila.
