Začetki vlečenja vrvi (angleško tug of war) segajo več tisoč let v preteklost. O igri obstajajo zapisi iz stare Kitajske, kjer so jo uporabljali kot del vojaškega urjenja, pa tudi iz antične Grčije, Indije in Egipta. V Evropi je bila priljubljena kot ljudska igra, ki se je pogosto igrala ob praznikih in sejmih.
Vlečenje vrvi je bilo celo del olimpijskih iger. Med letoma 1900 in 1920 je bila ta disciplina vključena v program poletnih olimpijskih iger, kjer so se ekipe pomerile v surovi moči in usklajenosti. Po letu 1920 je bila disciplina izločena iz olimpijskega programa, vendar se je šport kljub temu razvijal naprej.
Danes za razvoj in pravila skrbi Mednarodna zveza za vlečenje vrvi (TWIF – Tug of War International Federation), ki organizira evropska in svetovna prvenstva.
Prijateljski dvoboj med tajvansko žensko in tajsko moško reprezentanco:
Tekmovanja potekajo v različnih težnostnih kategorijah, skupna teža ekipe pa je strogo omejena. Prepovedano je nenadno sedenje, ovijanje vrvi okoli telesa ali uporaba nedovoljene opreme. Obutev mora omogočati dober oprijem, vendar brez nevarnosti za poškodbe.
Čeprav se vlečenje vrvi pogosto dojema kot preizkus surove moči, je v resnici zelo taktičen šport. Pomembni so pravilna drža, usklajeno gibanje ekipe, ritem vlečenja in dobra komunikacija. Uspešne ekipe so tiste, ki znajo združiti fizično pripravljenost z disciplino in sodelovanjem.
