Oddaja, ki jo je na TV Slovenija urejala in vodila filmska producentka Veronika Aiken Prosenc, danes, 20 let pozneje, tega imena zagotovo ne bi nosila. A kaj se je spremenilo? Film, pred katerim so na lestvici Ameriškega filmskega inštituta le še Državljan Kane, Casablanca in Boter, zagotovo ne. Še vedno gre za epsko ljubezensko zgodbo v času ameriške državljanske vojne, dolgo tri ure in 41 minut, in še vedno v teh slabih štirih urah spremljamo enako svojeglavo južnjaško hčerko lastnika plantaže bombaža Scarlett O’Hara, ki dobršen del filma vzklika za Rhettom.
Tistim Rhettom, ki ga je igral Clark Gable, eden od redkih, ki za ta film niso dobili oskarja. Dobila ga je Vivian Leigh za vlogo Scarlett, dobil ga je Victor Fleming za režijo, dobil ga je producent David O. Selznick za najboljši film in dobila ga je Hattie McDaniel za vlogo služkinje Mammy, s čimer je postala prva afroameriška oseba, ki je prejela oskarja. Kako je bilo služkinji ali pravilneje rečeno sužnji res ime, ne vemo. Mammy je bilo v času, ko se odvija zgodba filma V vrtincu, splošno ime za sužnje oziroma služabnice bogatih belskih družin, ki so se ukvarjale z gospodinjstvom in otroki. Belskimi, seveda, nekako tako, mammyjevsko, pa so v Hollywoodu, čeprav je prišla po kipec, obravnavali tudi Hattie McDaniel na podelitvi oskarjev. McDanielova v dvorani ni smela sedeti z drugimi člani igralske ekipe filma. Bilo je leto 1940 in bila je črna.
Eno je film, drugo realnost
Prav tako se premiere filma V vrtincu v zvezni državi Georgia zaradi segregacije niso smeli udeležiti temnopolti člani igralske zasedbe, tisti, ki so ga kasneje videli v kinu, pa niti malo niso bili zadovoljni s prikazovanjem življenja črncev na rasističnem jugu. David O. Selznick je afroameriški populaciji, ki se je že med snemanjem filma bala, da bo ta črncem storil krivico, zagotavljal, da bo njihove strahove upošteval, a se je zgodilo nasprotno. Namesto iskrenega prikaza življenja sužnjev ti v filmu delujejo tako, kot da bi bili zadovoljni s tem, da služijo sposobnim, junaškim, dobrim belcem, oziroma kot da črnci belce zaradi svoje lastne nesposobnosti tako rekoč potrebujejo, to pa pravzaprav ni nič manj rasistično od tega, kako je črnce obravnaval jug v resničnosti.
S tem, kaj vse je narobe s filmom, se javnost ni ukvarjala osem desetletij, z izjemo nekega kinematografa v Memphisu, ki je pred dvema letoma odpovedal projekcijo zaradi njegove »brezčutne« vsebine. Potem pa se je zgodilo gibanje Black Lives Matter, ki ga je zanetila smrt Georgea Floyda, temnopolte žrtve policijskega nasilja v Minneapolisu, in klasika V vrtincu je začela dobivati prave barve. John Ridley, scenarist filma 12 let suženj, ki je leta 2014 prejel oskarja za najboljši film, je v začetku junija družbo WarnerMedia pozval, naj film umakne iz videoteke na svoji platformi za ogled videa na zahtevo HBO Max, češ da glorificira jug v času sužnjelastništva in ignorira njegove grozote, hkrati pa potrjuje najbolj boleče stereotipe o temnopoltih.
Pri HBO Maxu se niso obotavljali. »Film V vrtincu je izdelek svojega časa in prikazuje nekatere od etničnih in rasnih predsodkov, ki so bili v ameriški družbi žal nekaj običajnega. Takšni rasistični prikazi niso bili pravični tedaj in niso pravični danes, zato smo čutili, da bi bilo neodgovorno pustiti ta naslov brez pojasnila in obsodbe takšne upodobitve,« so sporočili in film umaknili iz ponudbe.
Umik ni trajal dolgo. Ali je tako zato, ker so film, potem ko bi ga opremili z razlago, res nameravali vrniti v videoteko, ali zato, ker so poleg podpornikov takšne odločitve dobili tudi veliko negativnih odzivov, kar bi lahko pomenilo tudi upad števila naročnikov, niti ni pomembno. Važno je, da je film nazaj, a opremljen z informacijami, ki V vrtincu postavljajo v pravi kontekst in obsojajo njegovo romantično upodobitev sužnjelastništva in rasne stereotipe. V uvodnem videu filmska publicistka Jacueline Stewart pojasnjuje, zakaj bi morali to epsko dramo gledati v izvirni obliki in govoriti o njej, temu pa sledi še posnetek enourne razprave The Complicated Legacy of »Gone With the Wind« (Zapletena zapuščina filma V vrtincu), ki se je lani zgodila na festivalu klasičnega filma TCM Classic Film Festival.
Odločitev HBO, da film pusti v svoji ponudbi s pojasnilom, je najboljša mogoča, saj bi z izbrisom tega filma iz filmske zgodovine na neki način trdili, da rasnih predsodkov ni (bilo), hkrati pa brisanje spornih del iz Hollywooda in celotne družbe nasploh ne bi izbrisalo rasizma, predsodkov, pristranskosti in neenakosti. Podobno je že novembra lani, torej še pred nastankom gibanja Black Lives Matter, storil tudi Disney in nekaj filmov v svoji ponudbi opremil z opozorilom, da gre za »zastarele kulturne upodobitve«. Med njimi so Dumbo, Aristokrati, Dama in potepuh in Knjiga o džungli, iz Fantazije so izbrisali temnopoltega kentavra, ki služi belim kentavrom, animirano-igranega filma iz leta 1946 Pesem juga (Song of the South) pa v Disneyjevi ponudbi zaradi rasizma in romantičnega prikazovanja življenja sužnjev na ameriškem jugu v njihovi ponudbi ni že več kot 30 let.
Večina se s to odločitvijo strinja, so se pa tudi, celo med nekaterimi Afroameričani, našli takšni, ki je ne podpirajo popolnoma. James Basket je z vlogo strica Remusa, pripovedovalca zgodb v omenjenem filmu, postal prvi moški Afroameričan, ki je prejel oskarja (častnega, ne za igro), zato ga je nemogoče pomesti pod preprogo ali se delati, da ne obstaja, pomembno pa je tudi, da mlajše generacije vidijo, kakšne krivice in kakšni predsodki so obstajali v preteklosti in koliko smo se kot družba v zadnjih desetletjih spremenili.
Upravičena ali neupravičena cenzura
»Ničesar se nikoli se ne sme izbrisati iz zgodovine. Zgodovina je tu, pa naj nam je to všeč ali ne, del nje sta tudi Hitler in Kaligula, zakaj torej ne bi bil del nje tudi film, katerega ideologija nam ni všeč,« pravi priznan hrvaški kritik Jurica Pavičić, ki meni, da danes zaradi rasistične vsebine nihče na primer ne bi mogel posneti Griffithovega Rojstva naroda (1915), pa tudi ne filma V vrtincu, razen če ga ne bi korenito spremenili.
»Konec koncev pa danes, sploh na Hrvaškem, ne bi mogel biti posnet niti velik del partizanskih filmov, ker bi jih imeli za preveč apologetske in prokomunistične. Film Slavica se denimo konča z afirmativnim prizorom, v katerem se otočani maščevalno spravijo na zaveznike okupatorja,« še dodaja Pavičić, ki spomni, da je v Ameriki sicer že v dobi Haysovega kodeksa (kodeks produkcije filmov, ki ga je leta 1932 sprejelo združenje ameriških producentov in distributerjev z Willom B. Haysom na čelu in je obstajal vse do petdesetih let prejšnjega stoletja ter je veljal za enega od najstrožjih sistemov filmske cenzure, njegov cilj pa so bili »moralno neoporečni izdelki«, op. a.) obstajal niz pravil, ki so se nanašala na raso, obravnavo tujcev in podobno.
Pravila, nenapisana in napisana, v zadnjih letih spet postajajo vse strožja, s tem pa dobivamo vedno več nesprejemljivih filmov in serij, ki so bili posneti v prejšnjih letih. A če so se beli komiki na televiziji še pred desetletjem in manj pojavljali s črnim obrazom (blackface), kar je glede na zgodovino črnega obraza, ki pomeni norčevanje belcev iz črncev, res nepredstavljivo, pa so nekateri drugi primeri brisanja nerazumljivi oziroma pretirani.
Tako je bila z BBC-jeve platforme za video na zahtevo UKTV umaknjena tudi epizoda kultne britanske komedije Fawlty Towers, ker naj bi bila žaljiva do Nemcev. V njej John Cleese, ki igra lastnika hotela Basila Fawltyja, oponaša nacistično hojo s prstom pod nosom, ki sugerira na Hitlerjeve brke, in to je bilo za BBC dovolj, da se je prestrašil. Ne sicer za dolgo, ker je epizodo po argumentiranem protestu Johna Cleesa vrnil v svojo ponudbo, se pa zato na televizijo niso vrnile nekatere druge satirične komedije, ki naj bi žalile rase in spole. Med opaznejšimi je Mala Britanija, še ena BBC-jeva komedija, v kateri sta Matt Lucas in David Williams igrala ne samo črnce, ampak tudi ženske in invalide.
Lahko pa nas ob vsem tem zaskrbi tudi za nekatere starejše filme, celotno bondiado pred Danielom Craigom in zapuščino najbolj znanega ameriškega kavboja Johna Wayna. Komedijam Mela Brooksa bi na primer lahko očitali rasizem, bondiadi seksizem, John Wayne pa je postal sporen, ko je na dan priplaval njegov intervju za Playboy iz leta 1971, v katerem je črnce opisoval kot manj sposobne, marsikdo pa bi vesternom, v katerih je igral, lahko očital tudi način, na katerega so bili prikazani Indijanci. Da ne omenjamo stand up komedije, ki politično nekorektno karikira vse anomalije v družbi oziroma opozarja nanje na politično nekorekten način in bi zanjo takšna politična korektnost, proti kakršni drvimo zdaj, lahko pomenila smrt.
Bomo s pretirano politično korektnostjo ubili tudi filmske klasike, vprašamo Pavičića. Odgovarja, da se mu ubiti zdi pretežka beseda in da se iz nekaj izoliranih incidentov ne more potegniti tako drastičnega sklepa, »je pa res, da se bo okoli nekaterih filmov ustvarila atmosfera nelagodja«.
»Politična korektnost že nekaj časa vpliva na ideologijo filmov. Obstajajo privilegirane teme, ki jih imajo radi festivali, kot sta imigracija ali tujci, obstajajo tudi tabuji v komercialnem filmu, na primer etnični negativci, ampak to ni novost. Mislim pa, da satira ni ogrožena, ker so pri humorističnih žanrih pravila običajno nekoliko blažja, čeprav bodo obstajale neke tabu teme, kot je na primer islamski terorizem, ki je izginil iz akcijskih trilerjev takrat, ko se je na zahodu pojavil antiislamizem,« pojasnjuje, a dodaja, da se mu pretirana politična korektnost, ki sicer obstaja, še vedno zdi manjši problem kot odsotnost politične korektnosti. »To govorim kot človek, ki prihaja iz države, kjer je 'normalno', da se uporablja nacistično geslo in riše ustaške grafite, kjer se šola imenuje na primer po rasističnem ideologu Filipu Lukasu ali pa se slavi izrazito kontroverzen Alojzij Stepinac. Tako da mi je malo smešno, ko se ob tolikšni politični nekorektnost kot velik problem napihuje pretirana politična korektnost.« Je pa res, da »pretiravanje v identitetnih politikah lahko proizvede tudi nasproten učinek, medtem ko levi politiki pretirana skrb za identitetne teme služi kot nadomestek za manko skrbi za socialne teme, kar je zelo slabo«.
Indijanci in indijančki
Nekje se je, skratka, treba ustaviti. A kje? Rušijo se kipi kolonialistov s kraljem Leopoldom II. na čelu, ki so zagrešili nekaj največjih grozot v zgodovini človeštva, čeprav nekateri menijo, da bi, pospremljeni z razlago, morali ostati kot opozorilo za prihodnost. Starši se, potem ko s trgovskih polic po svetu končno umikajo rasistične podobe (slika temnopoltega strica Bena na rižu Uncle Ben’s) in imena izdelkov (indijančki), sprašujejo, ali si njihovi otroci v času pusta na glavo še lahko nadenejo indijansko perjanico. Zaradi gibanja MeToo s spletnih platform umikajo filme in serije, ki so jih posneli igralci in režiserji, obtoženi spolnega nadlegovanja, od Woodyja Allena do Louisa C. K. Po drugi strani se pojavljajo še zahteve v filmski industriji, da geje igrajo samo geji, in celo, da bi le invalidi igrali invalide.
»Do neke mere je takšna emancipacija prinesla dobre stvari, a prehaja v pretiravanje. Drugače je, ko Peter Dinklage, ki je zares pritlikavec, igra pritlikavca namesto igralca normalne postave, je pa res vseeno, ali geja igra gej ali nekdo, ki ni istospolno usmerjen,« meni Pavičić, a dodaja, da je dejstvo tudi, da so v preteklosti dolgo časa tudi ženske igrali samo moški (Shakespeare), belci (Al Jolson) so igrali črnce, zdravi pa duševno prizadete. Dustin Hoffman je za vlogo avtističnega Raymonda v Deževnem človeku leta 1989 dobil celo oskarja, Robert De Niro pa je bil dve leti pozneje nominiran za oskarja za vlogo katatoničnega pacienta v psihiatrični bolnišnici.
Pismo proti kulturi brisanja
Kako občutljive so postale nekatere teme, pa ne dokazujejo samo omenjeni primeri, ampak tudi zagata, v katero se je s svojim tvitom spravila avtorica Harryja Potterja J. K. Rowling. Ob članku z naslovom Creating a more equal post-COVID-19 world for people who menstruate (Ustvarjanje enakopravnejšega sveta po covidu-19 za ljudi, ki imajo menstruacijo) je 6. junija retvitnila: »Ljudje, ki imajo menstruacijo. Prepričana sem, da je za te ljudi obstajala beseda. Naj mi nekdo pomaga. Wumben? Wimpund? Woomud?« s čimer je seveda mislila na »ženske« (women). Britansko pisateljico je zbodlo, da avtorji članka, objavljenega na spletni strani medijske platforme Devex, ki se posveča družbenim, zdravstvenim in humanitarnim temam, niso uporabili besede ženska, pri svojem mnenju pa je vztrajala tudi po burnem odzivu javnosti.
»Če spol ne obstaja, potem ne obstaja niti istospolna privlačnost. Če spol ne obstaja, potem izbrišemo resnična življenja žensk po svetu. Poznam in imam rada transspolne ljudi, a brisanje koncepta spola onemogoča tudi možnost mnogih, da pomenljivo razpravljajo o svojem življenju. Govoriti resnico ne pomeni, da sovražiš,« je napisala v še enem tvitu in nadaljevala, da bi protestirala za pravice transspolnih ljudi, a je po drugi strani njeno življenje oblikovalo dejstvo, da je ženska.
Rowlingova javnosti s svojim pojasnilom ni pomirila in je bila ožigosana za transofobno, odrekli so se ji tudi igralci iz filmske franšize o Harryju Potterju. To jo je spodbudilo, da je napisala javno pismo, ki je bilo objavljeno v reviji Harper’s Bazaar, podpisalo pa ga je več kot 150 znanih oseb iz različnih držav, med njimi sociolog Noam Chomsky, feministka Gloria Steinem, šahist Gari Kasparov, pisatelji Salman Rushdie, Margaret Atwood in Malcolm Gladwell. V pismu, usmerjenem proti kulturi brisanja (cancel culture), pozivajo javnost k svobodni izmenjavi informacij, ki »iz dneva v dan postaja bolj omejena«, tisti, ki imajo drugačno mnenje od večinskega, pa so kaznovani z javnim linčem.
»Že zdaj plačujemo ceno v večjem odporu pisateljev, umetnikov in novinarjev, ki se bojijo za svojo dobrobit, če se bodo oddaljili od konsenza ali pokazali premalo zagnanosti v strinjanju. Ohraniti moramo možnost dobronamernega nestrinjanja brez hudih profesionalnih posledic,« so sporočili podpisniki pisma, ki je bilo sprejeto nekako tako kot izjava Rowlingove o ženskah. Nekateri podpisniki so po negativnem odzivu javnosti svoj podpis umaknili in s tem samo potrdili strahove, ki jih to pismo omenja, drugi pa so za njim stali še trdneje kot prej.
Panična politična korektnost
»Podpisniki pisma, poslanega na Harper’s Bazaar, so cancel culture oziroma kulturo brisanja opisali kot damage control ali omejevanje škode, s čimer bi se do neke mere strinjala. Gre za paničen odgovor na rasno, spolno in drugo neenakopravnost, a so z željo, da bi popravili krivico, pravzaprav dosegli nasprotno. Tako imenovana panična politična korektnost je začela uporabljati metode, zaradi katerih se je gibanje sploh začelo, njeni podporniki pa postajajo podobni tistim, proti katerim se borijo, in to se mi zdi največji problem,« pravi politologinja in komunikologinja Marijana Grbeša, ki poudarja, da je odlično, da se dogajajo spremembe, vendar pa način, na katerega se dogajajo zdaj, ne more privesti do dolgoročnih sprememb, saj brisanje vsega, kar je zunaj zaželenih okvirjev, lahko pripelje samo do delitve družbe.
»V teoriji javnega mnenja obstaja nekaj, kar se imenuje latentno javno mnenje. Ta pojem označuje javno mnenje, ki ni izraženo javno in ga na površini ne vidimo, se pa kuha pod njo. To je javno mnenje, ki je na položaj pripeljalo Donalda Trumpa. Trump je bil vedno politično nekorekten. On je kralj politične nekorektnosti, pa je zmagal na volitvah,« spomni Grbeševa, ki meni, da bi Trump, če se ne bi zgodila korona, kljub svoji politični nekorektnosti zmagal tudi na naslednjih volitvah, in za konec doda: »Izključevanje proizvaja izključevanje. In kultura brisanja lahko prispeva samo k temu, da se bodo stvari še bolj polarizirale in samo še bolj radikalizirale ter prej ali slej eksplodirale.«
