Nekoč so po ulicah odmevali pogovori, trgovine so bile polne kupcev, na železniški postaji so ustavljali vlaki, ob nedeljah pa sta se polnili kar dve cerkvi. Danes v kanadskem Solsgirthu vlada skoraj popolna tišina. Nekdanje živahno kmetijsko naselje v provinci Manitoba je postalo mesto duhov, v katerem živijo le še tri družine. Medtem ko so prebivalci drug za drugim odhajali, so za njimi ostajali hiše, pohištvo, osebni predmeti in celo cerkev, ki so jo nazadnje prodali za simboličen en kanadski dolar oziroma nekaj več kot pol evra.
Eden redkih prebivalcev je Garry Workman, ki se je v Solsgirth vrnil leta 1962, po očetovi smrti, in se posvetil kmetovanju. Takrat je bilo naselje še precej živahnejše, a so se v naslednjih desetletjih ljudje začeli postopoma odseljevati. Danes je njegova družina ena od treh, ki še vztrajajo v kraju.
Solsgirth leži ob cesti Yellowhead Highway, južno od narodnega parka Riding Mountain. Na prvi pogled bi ga lahko zamenjali za prizorišče kakšnega postapokaliptičnega filma. Zapuščene hiše počasi prerašča rastlinje, nekdanji vrtovi so se spremenili v goščavo, skozi okna praznih stavb pa je mogoče uzreti ostanke nekdanjega življenja.
Ko se je preselila železnica, se je preselilo kar celo mesto
Zgodovina Solsgirtha je pravzaprav precej nenavadna. Naselje je sprva stalo približno deset kilometrov severneje in se je imenovalo Toddburn. Ko so načrtovalci železnice spremenili predvideno traso, so se prebivalci odločili, da bodo sledili železniškim tirom. Namesto da bi čakali na razvoj dogodkov, so svoje naselje preprosto preselili bližje novi progi.
Fotograf Dave Conlon, ki je dokumentiral zapuščeni kraj, je zgodbo opisal kot svojevrstno selitev celotnega mesta. Železnica je bila namreč življenjska žila skupnosti, saj je omogočala prevoz kmetijskih pridelkov, trgovanje in povezavo z drugimi kraji.
Toda tisto, kar je naselju nekoč prineslo razvoj, ga ni moglo obvarovati pred postopnim propadanjem. Z leti so trgovine zapirale vrata, družine so se odseljevale, hiše pa so ostajale prazne.
V nekaterih stavbah so še vedno osebni predmeti nekdanjih stanovalcev. Med kupi zapuščenih stvari je mogoče najti star televizor, postavljen na zaboj, in celo pisano zbirko bejzbolskih čepic. Kot da bi prebivalci nekega dne odšli po opravkih in se preprosto nikoli več vrnili.
Dve cerkvi, zadnje maše in prodaja
Posebno poglavje zgodbe Solsgirtha predstavljata njegovi cerkvi. Anglikanska cerkev svetega Štefana je bila zgrajena leta 1906, v njej pa so ostale lesene klopi, verske knjige in stara oxfordska Biblija. Na enem od koledarjev je še vedno september 2002, kot da bi se čas ustavil prav takrat, ko je skupnost izgubila še enega od svojih pomembnih prostorov srečevanja.
Druga, ukrajinska grškokatoliška cerkev Svetega duha, ima še zanimivejšo zgodovino. Nastala je s preureditvijo nekdanje šole, ki so jo zaprli leta 1958. Njene značilne kupole je ročno izdelal domači mizar Michael Swistun - Mike, ki je imel za seboj nenavadno življenjsko pot. Nekoč je namreč nastopal v cirkusu kot najmočnejši človek na svetu.
Obe cerkvi sta zadnji bogoslužji doživeli leta 2002, v razmiku komaj štirih mesecev. Od njiju se je poslovilo približno 50 sedanjih in nekdanjih župljanov. Anglikansko cerkev so pozneje prodali regionalnemu muzeju Prairie Mountain za vsega en kanadski dolar. Načrtovali so, da jo bodo preselili in tako ohranili kot del lokalne dediščine, vendar načrt ni bil nikoli uresničen. Drugo cerkev so kupili zasebniki, ki so jo želeli preurediti v družinsko hišo, a prenova ob ogledu leta 2016 še ni bila dokončana.
Danes Solsgirth ostaja nenavaden spomenik nekdanjemu življenju na kanadskem podeželju. Hiše počasi izginjajo za drevesi, cerkvene klopi samevajo, železniška preteklost pa živi le še v spominih redkih prebivalcev in na fotografijah.