Sredi izbruha koronavirusa in podnebne krize se zdijo besede fotografa Arneta Hodaliča, ki je v marsikaterem intervjuju napovedal, da se bo naš planet vedno bolj otepal preobilice ljudi s pandemijami, skoraj preroške. A v resnici ni nič preroškega v njih, le znanje biologije, ki jo je študiral, izkušnje s potovanj po 82 državah ter širina in svetovljanstvo, ki ju človek pridobi z raziskovanjem najbolj odmaknjenih in divjih predelov sveta. Zaradi svoje ostre kritike religij je marsikdaj pod plazom kritike. Tudi prepričanje, da je edina rešitev za naš planet to, da nimaš otrok, večina težko sprejme.
A večina pač ni Arne Hodalič. Ljubitelj arheologije, ki je že vse življenje zaljubljen v morje, jadranje in potapljanje. Biolog, ki se je po študiju posvetil navtiki in imel donosno čartersko podjetje, ga nato prodal, se odpravil v Indijo in postal profesionalni fotograf. Eden tistih, s katerimi se ponašajo svetovne agencije ter vse največje revije in časopisi. Predavatelj fotografije na štirih visokih in višjih šolah ter urednik fotografije pri National Geographicu Slovenija. Vse življenje je bil svobodnjak in garač, nikoli v redni službi, a delal je petke in svetke, od ranega jutra, ko sonce še vzšlo ni, do trde teme, ko je omagan padel v posteljo. Vse za dobro fotografijo, ki je njegova največja strast.
Več delaš, boljši si
Da je prvo ime slovenske fotografije, odločno zanika. »Danes je v Sloveniji veliko mladih, boljših fotografov. Že moja partnerica Katja Bidovec. Jaz sem bil le med prvimi in starejši. Ko so za dokumentarec o meni delali anketo med ljudmi, ali poznajo kakšnega slovenskega fotografa, sta bila odgovora ali ne ali Hodalič. Daleč od tega, ker bi bil tako dober, le zelo znan sem,« odgovori.
Da je tako, je bilo krivo predvsem obdobje, ko še ni bilo digitalne fotografije in je bilo veliko težje postati fotograf. »Več se je bilo treba naučiti, vedeti in delati. In več ko delaš, boljši si. Tudi fotografov je bilo manj, piramida je bila ožja in sem bil takoj med najboljšimi. Moja fotografska pot je bila zelo srečna, saj so me v tujini prepoznali in hitro angažirali,« pove Hodalič.
Leta je delal v Švici in Franciji, za številne agencije v Parizu, kjer so mu hoteli plačati tudi stanovanje, a ga je zavrnil, ker ne mara življenja v velikih mestih. Raje se je iz Lozane v Švici s hitrim vlakom (TGV) po tri ure vozil na večje sestanke v Pariz. »Pri zadnji agenciji sem bil tudi del uredništva in smo se skupaj odločali, kaj bomo delali. Sam sebe sem pošiljal na različne delovne naloge. Danes tega ni več, le peščica fotografov še gre na pot, ker se da vse dobiti na druge načine, predvsem prek spleta. Kopije in diapozitive smo še pošiljali na časopise in ne vem, ali je kakšen pomemben časopis na svetu, v katerem nisem objavljal. Doma imam za celo omaro zgolj tujih objav,« pove Hodalič in z rokami pokaže, da gre za omaro veliko meter krat dva metra, »in to ne revij, samo izrezkov iz revij. Kajti agencije so mi vse, kar je bilo objavljeno, plastificirale in napisale datum objave.«
Po vsem tem vendarle skromno prizna, da mu je v fotografiji uspelo. Na vprašanje, ali je bila njegova prva pot v Indijo, ki mu je odprla vrata v svet fotografije, sreča, naključje ali kaj drugega, pa jasno odgovori: »Imel sem blazno željo. Sreča je statistični rezultat trdega dela, in če ogromno delaš, imaš včasih tudi srečo. Sreča je odvisna od tega, koliko se angažiraš, jaz sem se ogromno in ljudje so to prepoznali. Svojo prvo zadolžitev sem dobil zaradi amaterskih fotografij iz Indije, ki so bile uredniku všeč.«
Nepozabna Indija
Potem je pet let delal zanj, hodil po svetu, naredil 23 reportaž. In to za četrtino denarja ali še manj kot drugi fotografi, ker je spal na tleh ali v hotelu za en evro, se vozil z avtobusi, delal 24 ur na dan vse dni, ko je bil na poti. »Urednik kar ni mogel verjeti, prečenje Sudanske puščave v čolnu po reki Nil za 1000 evrov. Pretihotapil sem motor, s fotografom Bojanom Brecljem sva ga dala na čoln in šla. Skupaj sva bila tudi 14 dni v Šanghaju, ko se je začel leta 1991 odpirati in postajati prestolnica novih bogatašev. Ker sva vedela, da ne bova imela časa jesti, sva vzela s seboj Herbalifov prašek in tablete z vlakninami, ki sva jih jedla en teden, preden sva prvič prišla do normalne hrane. Bojan je delal še več kot jaz, padel zvečer v čevljih v posteljo, spal dve uri, jaz dve več, zjutraj sva se skupaj zbudila, spila herbalife, vzela tablete in šla za ves dan na cesto. Takih fotografov je bilo malo, bili smo trmasti in zato nam je uspelo. Na eno svojih zadnjih reportaž za revijo Animan sem se odpravil potem, ko sva z urednikom razmišljala, kam bi še lahko šel. Na steni je imel velik zemljevid sveta, v roke je vzel puščico za pikado, se obrnil stran od zemljevida in vrgel. Priletela je v Bolivijo,« navdušeno pripoveduje Hodalič.
Bil je v Gazi, poročal z balkanske vojne, v Pakistanu na Nanga Parbatu s Tomažem Humarjem in Rdečim križem, ko se je tam zgodil potres. »Po mrtvih smo hodili, 400.000 ljudi je umrlo. Ko vidiš take stvari, imaš popolnoma drugačen odnos tudi do beguncev, ki si pač tako kot vsak želijo boljše življenje od tistega, v katero so velikokrat prisiljeni v matični državi.«
Oktobra se s partnerico Katjo odpravljata v Sirijo med Kurde. Dobrodelno, saj Arne dela brezplačno za dve organizaciji, ena je fundacija za razminiranje ITF. Pove, da bo to nevarno območje, a je bil pred tremi leti v Afganistanu in prvo, kar so mu dali, ko je prišel tja, so bili neprebojni jopič, čelada in telefon, po katerem je moral vsak večer sporočiti, da je še živ.
Svobodnjak in garač
Arne Hodalič je danes v pokoju in zdi se, da ga ta misel neizmerno zabava. Najbrž zato, ker je bil vseskozi svobodnjak, ki je navajen garati, po drugi strani pa se mu življenje tudi po upokojitvi ni kaj dosti spremenilo. Še vedno namreč dela kot prej. Piše nov fotografski priročnik in se pripravlja na študijsko leto, za katero ne ve, ali bo potekalo na daljavo ali v predavalnicah. Sam si želi, da v predavalnicah. Toda študenti… »Lani sem izvedel anketo med študenti prvega letnika, ki izkušnje obiskovanja fakultete sploh ne poznajo in še ne vedo, kaj je študentsko življenje, posedanje v menzi, to, da pokadiš cigareto, se stiskaš z dekletom… Rezultat je bil zame skrb vzbujajoč: kar 88 odstotkov študentov bi imelo raje spletna predavanja,« spregovori o novi študentski realnosti.
Že kot otrok je bil osredotočen na različne cilje. V osnovni šoli je vedel, da bo jadralec in da hoče imeti jadrnico. Začel je delati, bil je zraven pri vseh arheoloških izkopavanjih v Ljubljani in še danes so njegove najboljše zgodbe prav arheološke. V gimnaziji in na fakulteti je opravljal študentska dela, od štirih do sedmih zjutraj raznašal časopis, šel na zajtrk in nato v šolo, denar pa dajal na kup. »Lepi časi so bili, kot študent sem z lastnimi rokami zaslužil za jadrnico in jo sam zgradil, za avto pa še stanovanje sem imel najeto.«
Ljubezen do narave mu je predal oče Milan Hodalič, ki je bil znan družinski zdravnik. »Vseskozi smo hodili taborit, lovit ribe, jadrat, smučat, v hribe, se kopat s kolesi v Iški vintgar. Tudi ljubezen do morja mi je predal oče. Imel je jadrnico, še preden sem se rodil, takšno majhno, da sta šla le dva gor. Malce čez deset let sem imel, ko sem začel jadrati, in to ti ostane,« pravi.
Še vedno jadra, a manj kot sicer. Potaplja se že 45 let in spremlja spreminjanje Jadrana pod vodo, opazuje, kako postaja morje mrtvo zaradi pretiranega ribolova. Dopuste tipično slovensko preživlja na hrvaškem morju, se nasmeje ob tem. »Tudi zato, ker je oče na Kornatih zgradil hišo in kam boš potem šel, če ne tja. Ob koncih tedna pa hodiva s partnerico v Istro, kjer imajo njeni starši hišo. To je najin dopust, vse drugo je delo,« pravi.
Fotogenična vera
Še vedno se zelo veliko ukvarja z vero in ima celo predavanja o verstvih sveta ter njihovih nesmislih, kot pravi. »Ker me tako jezi,« pojasni. »Ogromno jo fotografiram, ker je zelo fotogenična. Delam z verniki, sem tam in živim njihovo vero. Potem vidiš, kako so vsi prepričani, da je njihov bog edini pravi.«
Sam je agnostik, ne ateist, ki verjamejo, da boga ni. »Tega ne moreš zagotovo vedeti, dokler ne umreš,« reče, a hitro doda, »toda fizikalni zakoni so jasni in neizprosni. V naravi, v stvarnem svetu, vesolju ni prostora za spiritualnost, za blodnje o angelih in bogovih. To so človeške izmišljotine. Če je bog, zagotovo ni eden tistih številnih bogov, ki jih oni rišejo in o katerih pišejo…« Toda vera pomaga človeku preživeti in prebroditi težke trenutke, mu daje upanje. »Nisem proti veri, sem pa zagotovo zelo proti verskim institucijam, ki prav vse izkoriščajo ranljivost človeške duše.«
Ko gre za prihodnost našega planeta, je Hodalič pesimist, toda vera v človečnost je tisto, kar mu je in bi morala biti tudi za druge najvišja vrednota. »Altruizem, da pomagaš drugim na najvišji možni način. Pa da ne grem tudi sam preveč v pridigarstvo, v končni fazi, ko bomo prišli do tega, da bo med nama zadnji kos kruha in bova oba lačna, boste vi segli po njem, jaz pa vam bom zapičil nož v roko. Ali obratno. To smo pač ljudje in genetika, tega ne moremo spremeniti. Vera v človeka me, a le do neke mere, drži pokonci.«
