Križnik je urine kazalce zavrtel nazaj in se spomnil davnega leta 1973, ko je začel raztegovati meh. Do leta 1998 je na ohcetih igral kar 538-krat, zato je ob 25-letnici »špilov« sklenil, da bo na Vransko povabil vse pare, ki jim je do tedaj s svojo frajtonarico in šaljivimi domislicami popestril poročno slavje. Na srečanju z naslovom Največja slovenska poroka so pripravili pravo pravcato šrango, vsi pari, ki so se slavja udeležili, so lahko pred matičarjem in župnikom potrdili svojo zakonsko zvezo. Nato se je začela največja poporočna veselica, kar jih je kdajkoli bilo pri nas.
Kasneje je Križnik igral še na nekaj več kot 200 porokah, nato se je umiril in specializirali le še na manj naporne zabave, kot so praznovanja življenjskih jubilejev, razna druženja in srečanja ter obletnice… »Leta so naredila svoje, moral sem zmanjšati tempo, saj takemu, kot ga pričakujejo in od godca zahtevajo organizatorji nekaterih podeželskih svatb, nisem več bil kos. V najboljših časih sem na nekaterih ohcetih igral tudi po več dni skupaj. Ena od takih je bila v Šentjanžu na Dolenjskem, kamor sem se pripeljal v petek popoldne. Eden od ženinovih sorodnikov me je vso noč vozil od hiše do hiše, na domove povabljencev. Pred vsako hišo sem zaigral, gostitelji pa so nama povsod točili kozarce do vrha. Še preden sem se dobro zavedal, se je zdanilo. Sobota je bila namenjena celodnevni in celonočni poročni zabavi. V nedeljo navsezgodaj se je veselje nadaljevalo v zidanici, kjer smo pili in peli ter čakali na kislo juho. Veseljačenje se je nadaljevalo in nikomur se ni mudilo domov, svatje pa so se začeli razhajati šele v ponedeljek dopoldne,« je Križnik obujal spomine na čase, ki jih nikoli več ne bo.
To so bili res peklenski »špili«, ki so od vseh sodelujočih zahtevali veliko kondicije. Koliko časa pa danes trajajo igranja na zabavah ob abrahamih, srečanjih in praznovanjih raznih obletnic…?»Lani sem igral na 64 takih dogodkih. Veselje in druženje pa traja zelo različno, nekako od sedme ure zvečer do tretje, četrte ure zjutraj.«
Bi lahko kot ljudski godec rekli, da imate sanjsko službo?»Včasih tovrstno igranje ni bil poklic, ampak je muzikantom pomenilo le dodatni zaslužek. Godčevske obrti sem se učil od starejših muzikantov, saj so skoraj vsi moji sorodniki glasbeno nadarjeni. Godec je bil tudi moj oče, ki je družino preživljal kot »cimperman«. Ko je na nekem hlevu delal ogrodje, je namesto denarja domov prinesel harmoniko, ki jo je podaril meni. Za prvo frajtonarico Planika, ki sem jo s svojim zaslužkom kupil v Celju, sem odštel 216.000 dinarjev. Pogosto sem prepeval in igral v vranskem gostišču Slovan in ena od natakaric me je pred 45 leti prosila, če bi igral na njeni poroki. Ker sem vedel, da bo poleg igranja treba stresati tudi šale, sem jo najprej zavrnil, na prigovarjanje pa sem izziv vendarle sprejel. Vaja dela mojstra, v vseh teh letih sem si nabral veliko izkušenj, samozavesti in glasbenega ter humorističnega programa.«
Potni list za pitje piva
Verjetno ste kot godec na svatbah doživeli marsikaj lepega in nenavadnega.»Še posebej mi je ostala v spominu svatba v Zagorju. Trajala je že 26 ur, začelo mi je zmanjkovati idej in programa. Na leseno poljsko stranišče sem napisal 'džuboks' in se vanj zaprl. Ko so svatje skozi izrezan srček na vratih, kamor hodi še cesar peš, vrgli denar, sem zaigral melodijo po želji. Gostje so si ob melodijah iz glasbenega avtomata tako brusili pete, da so nekateri celo omagali. Nikoli ne bom pozabil poroke na Sv. Duhu na Ostrem vrhu na Koroškem. Ohcet je bila na kmetiji, katere dvorišče je sekala državna meja. Gostitelji so mize za svate postavili na slovensko, točilni pult pa na avstrijsko stran dvorišča. Od nekod se je vzel celo carinik in da bi bilo vse po pravilih, smo mu morali ob vsakem prečkanju meje pokazati potni list. Kdor ga je pozabil, ni mogel do točilnice. Bilo ni nobenega »švercanja«, vse je bilo po predpisih, avstrijskih pijač, ki bi jih lahko ocarinili, pa gostje niso nosili na našo stran – raje so jo spili na drugi strani meje. In če je proti koncu veseljačenja, ko so bili že vsi pošteno utrujeni in nadelani, bil še sploh kdo na kaj pozoren, so bili to potni listi. Verjetno bi tedaj tudi nevesto kje prej pozabili kot osebni dokument, ki je omogočal prečkanje državne meje in popivanju v tujini.«
Na porokah verjetno ni bilo povsod tako zabavno. Ste kdaj doživeli tudi kaj neprijetnega?»Na večino svatb imam lepe spomine, so se pa zgodile tudi neprijetnosti, ki jih človek najraje pozabi. Pa vendar. V spominu mi je ostala dogodivščina, ki je hkrati smešna, obenem pa tudi žalostna. Na Polzeli je namreč običaj, da vaški fantje zvečer ugrabijo nevesto, ženin in priče pa jo morajo do polnoči poiskati in zanjo plačati odkupnino. Lokalne običaje je seveda treba spoštovati, na tej poroki pa se je nekje hudo zalomilo. Ženin, ki je bil s Ptuja in navad domačinov ni poznal, je svojo žalost utapljal v alkoholu, 'ugrabitelji', ki so se naveličali čakanja in skrivanja v temi, še posebno po tem, ko so izvedeli, da neveste nihče več ne išče, so svojo žrtev kmalu po polnoči kar sami pripeljali nazaj. Okajeni ženin je svoji izvoljenki najprej eno primazal, saj je bil prepričan, da mu je že kar prvo noč nekje v temi natikala rogove. Šokantni dogodek je svate precej potrl, ko pa sem zaigral nekaj poskočnih, so se strasti umirile, par je še danes skupaj, njuna družina pa je vse številnejša. Torej včasih tudi kakšna neprijetnost na poročno noč ne more skaziti kasnejšega zakonskega razumevanja.«
Pravite, da izkušenemu godcu glasbenega programa ne sme zmanjkati. Brez katere melodije na nobeni zabavi ne gre?»Vedno zaigram vse, kar imajo ljudje radi. Poslušalcem se je treba prilagajati in družbo gor držati. Saj veste, Golica in skladbe, kot so V dolini tihi, Čebelar, Sosedov Francelj, kar same kličejo po tem, da jih zaigram. Med zimzelene sodijo tudi najlepše ljudske, kot so Tri dni pa pol ne gremo še domov, Moje dekle je še mlado, ja ja, Moj fantič je na Tirolsko vandral, Gremo na Štajersko, Sinoči sem na vasi bil, Trzinka, Mi se imamo radi, Vsi so prihajali…«
Bodo godci izumrli?
Kako se je ohcet v vseh teh letih, od kar ste godec, spreminjala?»Pravo ohcet lahko dandanes doživite le še na kmetiji ob frajtonarici, spontanih domislicah, starih običajih in domači hrani ter pijači. Včasih so se na večdnevno poročno slavje pripravljali ves teden. Iz hiš so znosili pohištvo in naredili prostor za svate in ples. Takšne svatbe so vse bolj redke, saj se večina mladoporočencev odloča za kosilo ali večerjo v gostilni, kjer ni mogoče pripraviti tako dolgotrajne zabave, veselja in pristnega domačega vzdušja kot na kmetiji. Svoje je prispeval tudi strožji prometni zakon. Svatje so do polnoči še nekako sproščeni in popijejo tudi kozarček ali dva, nato pa si začnejo nazdravljati s sokovi, kislo vodo, kavo in večino bolj skrbi, kako se bodo varno pripeljali domov, kot to, kako in kdaj se bo poročno slavje končalo. Vse manj je tudi porok, saj vse več mladih parov živi na koruzi. Če bo šlo tako naprej, bomo tudi vaški muzikantje počasi izumrli, saj nas ne bodo več potrebovali. «
Kdaj je bilo vam kot muzikantu najtežje?»Vedno mi je bilo najtežje povedati, koliko so mi dolžni.«
In kaj je bil največji užitek?»Ko sem se po naporni noči zjutraj od vesele družbe poslovil in se odpravil domov.«
