Na Primorskem smo se tako po Parenzani zapeljali od Kopra do Portoroža in skozi dolino mejne reke Dragonje nazaj, naredili smo krog po Ljubljanskem barju in se podali na eno večjih rekreativnokolesarskih pridobitev v zadnjem času, Štrekno med Velenjem in Dravogradom.
Ljubljansko barje: po pozabljeni železnici na robu morosta
Pravzaprav bi težko trdili, da je stara železnica Brezovica–Vrhnika pozabljena, a mnogi sprehajalci in kolesarji ne vedo, da je kraja na severnem robu Ljubljanskega barja do leta 1966 povezoval vlak.
Krajinski park Ljubljansko barje ponuja na brezhibni ravnici vsaj dvesto kilometrov makadamskih cest in kolovozov, z južnega roba pa se lahko zaženemo v dolge klance: najviše na razgledni Krim (1107 m) ali na še skoraj boljše razgledišče, Sv. Ano (484 m). A ostali smo v nižinah, tako da to pot zmore prav vsak, tudi brez pomoči elektrike; za to priložnost so nam pri A2U v Ljubljani na Rudniku posodili hitro gravel kolo Colnago G3-X, ki je kot nalašč za ravninsko turo po gladkih barjanskih makadamih s tudi kar nekaj kilometri asfaltiranih cest.
Z Dolgega mosta na zahodu Ljubljane se ob obstoječi železnici zapeljemo v Vnanje Gorice. Tam progo prečkamo in nadaljujemo po novi cesti do krožišča in naravnost na makadam do Podplešivice. Tam se zavije desno na asfalt in proti avtocesti, ki ji sledimo do Loga pri Brezovici. Avtocesto prečkamo po nadvozu in tik pred priključkom na staro cesto Ljubljana–Vrhnika zavijemo levo in skozi podvoz prispemo na traso železnice. Do središča Vrhnike je slabih dvanajst kilometrov. Na koncu boste opazili staro parno lokomotivo, stavba ob njej pa je nekdanja železniška postaja.
Priporočamo vrnitev po osrčju Barja. Poiščite Pot na Tojnice in nadaljujte do krožišča, kjer izberete cesto ob avtocesti. Kmalu boste na makadamu in ko pridete na asfalt, zavijete desno in takoj še enkrat desno. Pot pripelje v Bevke, kjer se držimo desno in po makadamu ob prvi priložnosti levo in čez poldrugi kilometer desno. Znajdemo se na najlepšem delu Barja, ob stari, presahli strugi Ljubljanice, ki zdaj teče sto metrov južneje.
Pod železnico dosežemo prometno cesto in zavijemo desno v Podpeč. V krožišču zavijemo levo in mimo Podpeškega jezera – tam je priložnost za počitek. Sicer nadaljujemo pod hribom v Podkraj in levo proti Lipam. Pozor: na prvem ovinku naravnost na makadam. Kjer lahko, se držimo proti severu in ob rečici Iški prispemo v Črno vas: desno čez Iško in takoj levo na Vodovodni most. Ta je od lani odlična pridobitev, ki čez Ljubljanico omogoča najkrajšo pot iz prestolnice v osrčje Barja. Do Dolgega mosta je samo še pet kilometrov.
Prav neverjetno je, da kolesarske poti niso bolje in enotno označene, tako da se je treba malce znajti, toda v 52 kilometrih odkrijemo skoraj vse barjanske adute.
Štrekna: najlepša pot na Koroško
Tretja razvojna os se v Velenju gradi, o tem smo se prepričali na lastne oči. A za ljubiteljske kolesarje je pomemben razvojni preboj tudi lani odprta kolesarska pot po trasi nekdanje železnice – štrekne, ki je 70 let povezovala Velenje in Dravograd.
Štrekna je ideal kolesarske poti s popolno infrastrukturo. Kljub precejšnji višinski razliki so nakloni zmerni, to je pač značilnost starih železniških prog. Poskrbeli so tudi za odlično označenost, osvetljenost predorov, počivališča s pitniki in celo za kolesarske servisne stebriče. Dodajmo možnost izposoje koles, v Velenju na primer v pravkar odprti trgovini A2U, le streljaj od Velenjskega jezera, ki je idealno izhodišče za izlet. Pri A2U so nam pripravili dve različni izvedbi električnih koles: gorsko znamke Haibike in za tako traso še idealnejšo znamke Winora z vsem potrebnim za udobna potovanja: blatniki, prtljažnikom in lučmi.
Na poti nas je prijazno spremljal Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice in ljubitelj kolesarjenja, ki je razkril, kako se v Šaleški dolini spopadajo s prestrukturiranjem pred zaprtjem rudnika. Med drugim se skokovito razvija turizem, in to očitno v pravi smeri. Da so načrti visokoleteči in usmerjeni v petzvezdičnost, mu prepričljivo pritrjuje tudi direktorica Zavoda za turizem Šaleške doline Alenka Kikec.
Uradno se Štrekna začne na skrajnem severu Velenja, a zahvaljujoč tablam ni težko najti do tja, ves čas pa se skozi mesto peljemo po kolesarskih stezah. Do Dravograda je še 35 kilometrov, tam pa se Štrekna naveže na Dravsko kolesarsko pot.
Štrekna ima dva obraza. Iz Velenja se ob Paki vzpenja po soteski Huda luknja do najvišje točke v Mislinji. V enajstih kilometrih premagamo slabih 200 metrov višinske razlike, zlagoma, a električno kolo pride še kako prav ravno na takšnih lažnih ravninah, kot jim pravimo kolesarji. Na tem odseku se zapeljemo skozi pet osvetljenih predorov in večkrat prečkamo Pako. To je bil velik gradbeni podvig, ki so ga konec 19. stoletja pri gradnji železnice zmogli v vsega dveh letih. Malce dlje je trajalo, da je na teh temeljih nastala kolesarska povezava.
Drugi obraz Štrekne zaznamuje blag teren. Mislinji se kolesarska pot skoraj izogne in se potem ves čas zlagoma spušča v Dravograd po široki Mislinjski dolini z razgledom na Kope in mogočno Uršljo goro. Le v Slovenj Gradcu imamo nekaj stika z urbanim svetom, sicer pa je pot lepo odmaknjena od vsakršnega vrveža.
Do Dravograda je 35 kilometrov, če startate pri Velenjskem jezeru, še slabih pet kilometrov več. Vrnili smo se po isti poti s kolesi, a od julija do septembra bo možna vrnitev tudi s Štrekna busom.
Parenzana: po poti železnice med Porečem in Trstom
Nekoč je tudi med Porečem in Trstom tekla železnica, ki je povezovala tudi današnja slovenska mesta ob morju. Ko so tire zmetali ven, je na njihovem mestu nastala kolesarska pot – slovenski del je v celoti asfaltiran – ki je od pomladi do jeseni in še dlje zelo obiskana. Velja pripomniti, da bi se odgovorni res lahko bolje potrudili z označevalnimi tablami; Parenzana je tako slabo označena, da avtomobilisti neredko naletijo na kolesarje tam, kjer za to res ni nobene potrebe.
Parenzana (poimenovana po italijanskem imenu za Poreč, Parenzo) se sicer začne v Trstu, a ne boste nič zamudili, če kolo zajahate šele na Škofijah. Vrtenje pedalov je veliko bolj prijetno na kolesarski poti kot pa med avtomobili in skozi industrijsko cono. Od Škofij slovenski del poti pelje v Koper, skozi Žusterno tik ob morju do Izole, od tam pa skozi predora do Portoroža in naprej skozi Jernejev kanal do Sečoveljskih solin in naprej do mejnega prehoda Sečovlje.
Če bi želeli pot nadaljevati po hrvaškem delu Parenzane, bi morali mejo prečkati, se tik za njo usmeriti desno in potem poiskati pot po makadamu, ki v zložnem vzponu pelje nekako do sredine Savudrijskega polotoka. Razgledi na soline in Piran so lepi, a pustimo to za drugič; pred mejnim prehodom smo se namreč usmerili proti mejnemu prehodu Dragonja, blizu katerega je vstop v dolino mejne reke enakega imena. Kot nalašč je tistega dne sredi maja pihala zoprna in vztrajna burja, kar se je na kolesu kar poznalo, a se ji je dalo s pomočjo elektrike kljubovati. Na tem mestu je morda primerno pripomniti, da je prepričanje, da se električna kolesa peljejo sama od sebe, eno bolj zmotnih. Resnica je takšna, da se je tudi z elektriko treba kar potruditi, je pa pomoč zelo dobrodošla, ko se vam v glavo zapiči burja ali ste že skoraj na cilju, pred vas pa se postavi kakšen zoprn in ne najkrajši klanec. V koprski trgovini A2U so nam za krog po Parenzani posodili testno električno kolo Corratec, ki je pomoč opravilo z odliko; pomoči je bilo dovolj v vsakem trenutku in na cilj smo prišli s 60 odstotki baterije.
Pot skozi dolino Dragonje se v tej smeri ves čas po malem vzpenja – logično, saj teče ob reki. Počivališč ob poti, dolgi približno 15 kilometrov, sicer ni. Približno pol poti je makadamske, pol pa asfaltirane.
Po približno 15 kilometrih čaka kratek, a nadležen klanec, dolg približno 500 metrov, ki pripelje do glavne ceste med Marezigami na hribu in Vanganelom v dolini. Če se odločite podaljšati vzpon, vam bo enkrat v tistih dveh, morda treh kilometrih najbrž žal; saj ni pretirano strmo, je pa odveč. A bo trud na koncu poplačan, saj se iz središča Marezig odpira verjetno najlepši razgled na Obali: Koper z zaledjem, Koprski in Tržaški zaliv, ob lepem vremenu tudi Alpe. Krasno – še posebej če vemo, da odslej pot vodi le še navzdol in po ravnem. Spust proti Vanganelu je dolg in uživaški, od Vanganela do Kopra pa je le še skok. Lepih približno 55 kilometrov, ki se jih bo že kmalu dalo kronati tudi s skokom v morje.
Rubrika je nastala v sodelovanju s podjetjem A2U.
